Christian Bobin

Christian Bobin se je rodil 1951 v francoskem mestu Creusot, kjer živi in ustvarja še danes. Po študiju filozofije je opravljal številne poklice, med drugim je bil zaposlen v knjižnici in muzeju. Objavljati je začel v začetku osemdesetih let, vendar so prvi uspehi začeli prihajati šele v začetku devetdesetih s knjigama Svečana oblekca (1991) in Najnižji (1992). Danes njegov opus obsega več kot petdeset del, večinoma kratkih romanov, poetičnih zapiskov, refleksij, pa tudi več knjig za otroke.
Posebnost Bobinovega pisanja je v izjemni zračnosti, sproščenosti in kristalni jasnosti njegovih refleksij. Skozi prostor in čas, skozi vprašanja bivanja in smisla življenja se sprehaja na videz lahkotno, vendar z izjemno erudicijo, predvsem pa z nepopustljivo ostrino in neprizanesljivostjo do človeškega napuha in brezobzirnosti.

Prevodi pri Hiši poezije


Knjige so križni hodniki. Dan in noč se lahko sprehajaš po njih. Vrt na sredi samostana simbolizira raj. S časom sem postal vrtnar v raju, vsako jutro grem z grabljami črnila po ozkem pasu zemlje iz belega papirja. Pomembno je, da je vse harmonično: raj ni ustvarjen zato, da bi v njem živeli, ampak da bi ga opazovali in bi duša ob enem samem pogledu našla tolažbo.

Od trenutka, ko se prebudim, iščem tisto, kar dan potrebuje, da je dan: kanček radosti. Od vsepovsod lahko pride. Pojavi se v hipu za ves dan. Radost, to, kar tako imenujem, je drobcena in nepredvidljiva. Kladivce svetlobe, ki zadane ob bron resničnosti. Zvok, ki nastane, se razlije po zraku, od ene bližnje stvari do druge, v daljave.

Življenje potrebuje knjige, tako kot oblaki potrebujejo luže, da se v njih odsevajo in prepoznajo.

List v knjigi je hiša, v kateri je treba kar naprej zračiti sobe, nekje zamenjati rožam vodo, prinesti sveže rjuhe, narediti vsak stavek gostoljuben za dušo, izčrpano od dolgega potovanja.

Najnežnejši stavek mora biti zapisan s sekiro.

Neresnične stvari, ki preživijo le zaradi naših strahov in naše potrebe, da bi se pomirili: ljubezensko čustvo; književnost – razen poezije; način, kako svet razlagajo časopisi; zapeljevanje, maščevanje in časti; predstava, ki jo imamo o sebi; dokumenti o lastništvu, notesi in koledarji.

Nedvomno resnične stvari: lakota. Mraz. Poezija, vsa poezija. Mozart. Zobobol. Svetloba letnih časov. Glasovi, ki jih ne bomo več slišali. Želja po pravici. Pomanjkanje ljubezni. Radost, spet in predvsem.

Povsod okrog nas je Versailles. Čeprav Ludvika XIV. ni več, svetu še vedno in nič manj brezobzirno in megalomansko vladata razkošje in denar.

Branje in pisanje sta dve točki odpora proti absolutizmu sveta. Mogoče je najti še druge, na primer hvaležnost, ki spremlja pogled na zahajajoče sonce, večno radost ob občutku svoje smrtnosti.

Knjige so drugi dom duše. Ko duša odpre papirne oknice, se po vsem prostoru razlije svetloba.

Nobene razlike ni med verjeti in živeti.

Dve vrsti raja:
priskočiti nekomu na pomoč in prebrati knjigo.

Vse lahko prikliče pisanje – izguba, radost, črne sence spomina, beli kit, Trojanska vojna, vonj španskega bezga.

Toda resnični predmet knjig, njihov edini predmet, je bralec v trenutku, ko bere, in vznemirjenje, ki ga doživi ob tem branju kot ponovno srečanje sebe s seboj.

Poskakovanje črnega mačka v snegu me nauči, kaj bi morala biti lahkotnost duše na tem svetu.

Dotik lahne sapice, ki poboža puh na vrabčkovem trebuhu, voda, ki jo sonce žareče obarva v kozarcu, stavek v knjigi, čil kot deklica, ki skače s kolebnico: resnična opora ni nikoli spektakularna.

Pesniki gredo skozi življenje z gorečimi črkami med prsti. Njihove knjige so pepel teh črk.

Od knjige pričakujem, da me opogumi in me glede ničesar ne zavaja.

Bistvo umetnosti življenja je ohraniti občutek življenja neokrnjen in nikoli opustiti čudenja in osuplosti, ki duši edina omogočata videnje.

Svet postane resničen le za tistega, ki ga gleda s pozornostjo, ki je potrebna, da se iz pesmi izlušči sonce, ki je v njej.

Pisati ni nič zapletenega: zadostuje, da temu posvetiš vsak trenutek svojega življenja.

Poezija je misel, ki uide iz ograde razmišljanja, svetlobna kobila, ki preskoči ograjo možganov in se požene naravnost proti svojemu nevidnemu gospodarju.

Pisanje je berač, ki vsakemu mimoidočemu podari zlatnik.

Med našo dušo in praznino niča je obarvana tančica, ki se lahko v hipu vname.

Napisati stavek, zgraditi katedralo, naslikati trstičje, združiti v harmonijo note v notnem zapisu vedno pomeni popustiti neučakanosti. Ta neučakanost je slava vseh umetniških del – in njihova skrivna napaka.
Resnična ljubezen se ne obremenjuje niti z besedami, niti s kamni, niti z barvami ali notami.
Resnična ljubezen zna samo molčati in potrpežljivo čakati, kot takrat, ko prideš prezgodaj na zmenek.

 

Prevedla Nadja Dobnik