Fabio Scotto

Fabio Scotto (La Spezia, Italija, 1959) je pesnik, prevajalec, kritik in esejist. Objavil je šest pesniških zbirk, med drugim Genetliaco (Passigli, 2000), L’intoccabile (Passigli, 2004), Bocca segreta (Passigli, 2008), knjigo proze A riva (NEM, 2009), eseje o francoski književnosti od 17. do 20. stoletja ter prevode Hugoja, Vignyja, Villiersa de l’Isle-Adama, Bernarda Noëla, Yvesa Bonnefoyja, ki ga je uredil za izdajo v Mondadorijevi prestižni zbirki Il Meridiano. Je profesor francoske književnosti na Univerzi v Bergamu.

 

Prevodi pri Hiši poezije

Nočno slovo 

I

Zrak je zažejalo po tebi in te je obdal
Nebo je trosilo tlakovce svetlobe
Dokler ti ni vtisnilo v oči bledo vijolične
ukradene bogu spanca
In iz joka je bil
glas, ki je nepričakovano vzniknil med sencami
za mostom, visečim nad praznino
Že je prihajal
s plesnim korakom v gumijastih podplatih
on, ki je v Veroni prosil noč, naj počaka
po svečah z obokov med vsemi obrazi
na nobenem obrazu ni bil jantar bolj jantarjast
in kakor s sijem obdan
med lasmi in živim ognjem
priprtih ustnic
Z vlaka reče
trem luknjicam v mikrofonu
»Ob desetih bom tam«
Vse mu burka kri
ki je nihče ne posluša
Duša si privzdigne ovratnik
tèma se zakrpa
Svetloba utihne

 

II

Ko stopi z vlaka, skoraj v morje
se sreča z nepoznanimi obrazi, odstira ogledala
V megli, ki vlaži lase
kot umazan poljub za vratom
ruta s škotskim vozlom
Ne ve, da je mesec november
če zrak ve za zaprte kanale
in srce utripa
ublaženo pod rokavico
Vpraša za pot do Svetega Marka, dvakrat ali trikrat
pusti se voditi sprevodom senc, zavitim v plašče
Deževalo je že
Nebo je pustilo solze na kamnu
Glas, še enkrat, nočno slovo
Nato ničesar več, le ritmičen odmev
korakov na mostovih in uličicah med sanjskimi prividi
Sladka smrt oči na vsakem starodavnem lesu
Zdaj malo zasope
S kovčkom na ramenih
Kot krvosledec, ki mu križišče preseka sled
Večkrat zgreši pot med temnimi vogali
Skoraj že verjame, da je vsega konec
Prepusti se šibkemu svetlikanju svetilnikov
Naenkrat se pred njim odpre trg
skoraj prazen, na prvi pogled, razširi se
preko vidnega polja, na več straneh
zagleda maske, pozabi bolečino
Noč pomeni ne imeti dovolj oči
da bi prižgal tèmo
Zdi se, da to zdaj govori
dremavemu receptorju
ki se je za trenutek odtrgal od televizijskega nogometa

Ko na mizo položi dokumente,
vzame ključe, se vzpne po stopnicah
pogled mu zamegljuje spanec
Ko za seboj zapre vrata
(če za seboj ali za kom drugim)
Misli na tvoje lase, spuščene na prsi
In jutrišnji dan že umira
Laguna srca

 

Prevedla Nadja Dobnik