Zéno Bianu

Zéno Bianu (1950) je pesnik, dramatik, esejist in prevajalec, eden od podpisnikov Manifeste électrique, ki je v sedemdesetih letih stresel francosko poezijo. Avtor izredno obsežnega in raznovrstnega opusa, posvečenega v prvi vrsti poeziji, vprašanjem pisanja in oralnosti, gledališču in filozofijam vzhoda, predvsem pa se tesno navezuje na velike umetnike skrajnosti, od Antonina Artauda do pesnikov Grand Jeu, od Van Gogha do Soutina, od Cheta Bakerja do Johna Coltana. Z Andréjem Velterjem je 2013 izdal knjigo Prendre feu, ki je v prevodu Nadje Dobnik in Mateje Bizjak Petit izšla pri Hiši poezije z naslovom Biti ogenj.

Prevodi pri Hiši poezije

• Biti ogenj / Prendre feu. Soavtor: André Velter. Prevedli Nadja Dobnik, Mateja Bizjak Petit. Poetikonove lire 45, 2013.

Svet je drevo

pokončno drevo
ki gleda véne neba
izgubljeno drevo
ki poganja v središču sveta
zbegano drevo
ki počasi lega na posteljo vetra

svet je drevo
svet je drevo
in mi smo listi
njegovih vej

to je drevo, ozvezdeno z angeli
ki ga je nekega dne videl
rosno mladi William Blake
sredi polja

to je drevo, ki od nekdaj
gleda ljubimce
skozi okna hotelskih sob
gleda jih
varuje jih
in jih ščiti

to je hrast v snegu
dokončen
Caspaja Davida Friedricha
drevo stanje duha
drevo
krčevite nežnosti
ki se mehko oklene
arterij

svet je drevo
in mi smo listi
njegovih vej
brstimo, neskončno

to je skrivnostna oljka, na katero je naletel
Rilke
nekega večera 1911
na vrtu devinskega gradu
tista oljka
ki mu je prenesla občutenje
absolutno občutenje
občutenje
da je šel skozi naravo in stopil iz nje na drugi strani
drevo srca drevo življenja

to so drevesa-pljuča Amazonke
ki jih je treba zaščiti za večnost

to so
predvsem in za vedno
Giottove oljke
dobrohotne oljke
drevesa bratje
ki pozorno spremljajo spuščanje modrine
v duši svetega Frančiška

spustijo se s skrbnostjo
da bi se bolje dvignila
spustijo se do dna korenin
da bi dosegla globino neba

svet je drevo
in mi smo listi
njegovih vej
brstimo, neskončno
med sijajem in bolečino

za nikogar nisem tu
pravi golo drevo Emily Dickinson
vsako drevo je risba v herbariju
odgovarja Sylvia Plath

vsako drevo
dela za najvišjo stopnjo pozornosti
vsako drevo izpoveduje
svoje neskončno spoštovanje
do vsega, kar je
vsako drevo posluša
naše brstenje

drevo srca drevo življenja
pot véne v raju

to je vedno razcveteni mandljevec
poslednja Bonnardova slika
ki nam prišepetuje ostinato
njegovega utripa
da bi se mi mogli razcveteti
brez postanka in brez konca
v živo drevo življenja

(...)

Prevedla Nadja Dobnik