Željko Kozinc
Željko Kozinc (Zagreb, 1939) je nekaj pesmi objavil najprej v Mladih potih (1960), pozneje pa občasno objavljal v slovenskih literarnih revijah. Njegove knjige pesmi imajo naslove: Jastrebja zibel (1989), Kača pod kamnom (1989), Pot podob (1991), Vrtinec (2000), Svetla praprot (2002), Sledi naslani (2011), Pozni žarek (2015) in Pomlad kot zmeraj (2018). Sicer je bil poklicni novinar in osem let vmes filmski in televizijski scenarist. Kot avtor ali soavtor je izdal okoli 45 knjig proze, poezije, dramatike, scenaristike, publicistike in potopisja. Visoke nagrade za scenarije je dobil v Jugoslaviji, Strasbourgu in na Dunaju. Doma je priljubljena serija njegovih izletniških knjig Lep dan kliče. Živi v Ljubljani.
(Foto: Tereza Kozinc)
Skorja gore
Ujeda
V satje rok prenika,
omolčana v vetru, bela gora.
Izgovarja nem spomin, brez barve.
Sonce jo umika v belo pogibel ostenij,
v osvetje svoje zmage.
Krvoločna noč iz smrti utripa.
Polnočni klici ujede
kot mejniki stražijo tišino,
narezano z vzdihi samomorilcev.
Sanje, ki svojim rokam niso namenile
enotnega imena, trava valoveča
v povodnjih neba in spomina.
V bolečini plaz se pase,
ve, kje bo obstal ... in kje nas ni.
Kje smo obstali, isto ostali.
