Nataša Velikonja

Nataša Velikonja se je rodila 1967 v Novi Gorici. Je sociologinja, pesnica, esejistka, prevajalka, lezbična aktivistka. Leta 1992 je diplomirala iz teoretske sociologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in za diplomsko nalogo prejela Prešernovo nagrado. Objavila je pet knjig poezije: njen prvenec Abonma (1994) velja za prvo deklarirano lezbično pesniško zbirko na Slovenskem. Sledile so Žeja (1999), Plevel (2004), Poljub ogledala (2007) in Ostani (2014). Objavila je tudi štiri knjige esejev in znanstvenih razprav: Fragmenti svobode (2008), Lezbični bar (2011), LL 25 (2012; v soavtorstvu z dr. Tatjano Greif) in Devetdeseta (2017). Prevedla več knjižnih del lezbične in gejevske teorije ter radikalne družbene kritike, pa tudi teorije arhitekture in oblikovanja. Sicer deluje na več področjih družbenega, kulturnega in umetniškega življenja v Sloveniji: bila je urednica Časopisa za kritiko znanosti, urednica revije Lesbo, dolgoletna kolumnistka Radia Študent, od leta 1993 sodeluje v lezbičnem aktivizmu, je ustanoviteljica Lezbične knjižnice v AKC Metelkova. Od leta 1995 ima status pesnice, kritičarke in prevajalke, ki ga podeljuje Ministrstvo za kulturo RS. Leta 2016 je bila za svoje delo nagrajena z Župančičevo nagrado.

(Foto: Tihomir Pinter) 

Preveč vljudna

*

toda jaz sem zgolj napisala par stavkov, mimogrede, ne vem, kam sem bila namenjena, po tisti temi naprej, njo sem zgolj srečala tamle in za hip komunicirala, misleč, da živim, da sem v mimohodu, in potem tale z lastnim imenom predsednica vgradi tole moje mimohodno življenje v svoj mozaik in vzklika, kako fino, da sodeluješ,

*

toda jaz ne sodelujem, ne strinjam se z ničemer, in vsepovsod v tistih debilnih socioloških zvarkih piše, oblast ne more ustvariti identifikacije, lahko jo sicer skuša z represijo, toda pobegne ji, kar je sámo jedro napake, kajti oblast ne ustvarja identifikacije, kaj njej mar, kdo si, oblast te začepi v debilen mozaik, od koder ne moreš pobegniti in kjer potem toleriraš debilne koncepte, udarce, za katere ne veš, od kod prihajajo, in nihče ne pobegne, dokler se živo ne zgrudi,

*

in nikar ne toži, nikar se ne potoži nikomur, v tem človeškem mletju postane tvoja tolažnica dober človek, potegne se zate in dobi opravičilo, tebe, in tako postaneš opravičilo oblasti, oblast postane prijateljska zaščita, prijateljska zaščita postane destrukcija, ti pa njen razlog,

*

in jaz, predolgo preveč vljudna, ko bi ji vendar morala ves čas govoriti, kar sem ji sicer nekajkrat rekla, ves čas bi morala rezati, jaz pa sem za hip ostala, za tistih nekaj stavkov, za življenje, ta neprekinjen živčni refleks, misleč, da sem v družbi, v pogovorih, med kolegi, ljubimkami, prijatelji, misleč, da sem jaz družba, pogovor, kolega, ljubimka, prijatelj,

*

in vedno je bil ta prihodnji čas, jaz pa ves čas prav tako sámo jedro napake v pričakovanju prihodnosti kot nove čistine razuma, ki popravlja, obnavlja, sámo jedro napake v razumevanju preteklih časov kot preteklih, in tako se sedaj v večni sedanjosti terorja, brez vsega, brez preteklosti in brez prihodnosti,

*

Odlomki iz knjige Preveč vljudna

Sončnica, vsa nora od svetlobe, 2017