Smiljan Trobiš
Smiljan Trobiš se je rodil leta 1956 v Novem mestu. V Ljubljani je študiral medicino, diplomiral pa na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Od leta 1999 ima status svobodnega ustvarjalca na področju kulture (pesnik). Do zdaj je izdal devetnajst pesniških zbirk, več knjig meditacij in sodeloval v mnogih knjigah z likovnimi umetniki. Piše tudi priročnike o kreativnem pisanju in vodi literarne delavnice. Veliko objavlja v literarnih revijah in deluje kot pesnik, pedagog, lektor, prevajalec in recitator na mnogih prireditvah. Je dobitnik Trdinove nagrade Mestne občine Novo mesto leta 2005 za dosežke na literarnem in kulturnem področju. Je član Društva slovenskih pisateljev. Živi in ustvarja v Novem mestu.
(Foto: Dina Nunić)
Hic et nunc
Čist izvir priteka v potoček sredi gozda
in sonce pase lepoto med listjem dreves.
Zaman sem spuščal zmaje v veter.
Zdaj ležim v travi, nežno me božajo misli,
umirjene po viharjih nadute volje.
Polegajo se bežanja,
povoji pretežki odpadajo z ran.
Odstirajo se zvezde. Skrivnosti ni več.
Ena sama preprostost žari.
Kar sem počel, tega v naravi sploh ni.
Kar sem doživel, je bila človeška plat zveri.
Vse se je poleglo in kar se dogaja,
je le potvorjena stran mojih plasti.
Odprl bom jezove,
ki so zadrževali jezera temin.
Razlije naj se, kar je v meni,
sadovi čakanja in bolečin.
Pustil bom duhu, naj preveva.
V temno noč pojejo moje pesmi
kakor zvezde in kakor rahli veter,
ki raznaša zvoke osamljenim.
Stremljenje je našlo zadnjo smer.
Brez napetosti, ki jih dela instinkt.
Prepustim se in ujamem blagoslovljen trenutek.
Zapuščam vse, na kar sem navezan. Že zdaj.
Ker ne bo dolgo, ko bom moral pustiti vse.
Ostala bo ljubezen v duši
in nezaokrožene misli se bodo
kar naenkrat začudile.
Že zdaj. Vsak dan znova.
Manjšati se do zadnjih vlaken
in nekoč samo mirno zaspati.
