Kaja Teržan
Kaja Teržan, rojena 1986, je odraščala v Škofji Loki in Solni na Švedskem. Študij umetnostne zgodovine in sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani je predhodno prekinila in se preusmerila na širše področje sodobno-plesne performativne prakse. Leta 2015 je pri Centru za slovensko književnost, v zbirki Aleph, izšel njen pesniški prvenec Delta, ki je bil tudi nominiran za Veronikino nagrado 2016. Prav tako leta 2015 pa se je s performansom Delta, ki zajema zajeten delež pesmi iz omenjene zbirke, uvrstila na mednarodni bienale mladih umetnikov Mediterranea v Milanu. Leta 2016 se ji je pri tem projektu pridružila še pianistka Manca Udovič, s katero občasno sodeluje v vsakič novi obliki podajanja pesniškega materiala.
(Foto: arhiv avtorice)
Punčka brez nog
Anoreksična študentka dela v kuhinji. Pravkar meče ostanke hrane v smetnjak. Ima lepo naličene oči, polne ustnice, elegantne roke in ker je njena mati gospodar osebja, se ji včasih zareče v stilu: tako lahko ukazuje le ona, ki ji je samoumevno, da je vse po njenem … Ostali iz previdnosti molčijo. Danes smo vsi predvsem hvaležni. Kdor ni, lahko gre – z dvignjeno glavo ali pa strmeč v tla – po izbiri. Nisem več dojenček, ne neha. A tudi na drugi strani se vrti kolovrat. Cel čas že prede isto volno. Odkar je Trnuljčica zaspala. Čeprav budna (brez poljuba), je dinamiko življenja zamenjala za prispodobe. Tam se sprehaja brez nog, prehranjuje brez želodca, daruje brez krvi … Na princu – ne – na konju pa ni nikogar.
Zvitki sedanjosti
Na dnu trebuha me nekaj prosi, naj ostanem. Tu zgoraj pa vem, da z onimi mesti in urami nimam kaj početi. Ker se stoli odmikajo od tal in na rahlo udarjajo ob robove miz. Ker se slike na stenah odpirajo v okna in ker okna odsevajo ulice … Ker ljudje v tej sobi niso gosti … pač pa so gmota – velika ameba, ki se vzdržuje, ker jo vzdržujejo in kogar ni zraven; ga boli. Ne, to niso samo otroci; zbudijo se in že imajo želje in potrebe – lačni so in žejni, in polni so pravic in temeljnih svoboščin in govorijo in spuščajo zvoke, zaradi tega in onega in jaz naj na to – odgovarjam? Navadno hodim okrog do resnice – to je moj šiv ali vozel. In ko se stiskam v točki na sredi spoznanja, me duši in slepi novo sonce. Sence se dotikajo zemlje, ker so težke (težje od stolov in miz). Zemlja odgovarja, da je res, da je polna tkiva, ki bi se ljubilo … Šele ob prebujanju sem dojela glasnost svojih sanj in številčnost glasov v glavi. Pa tudi tišina spalnice je obstajala samo ob primerjavi z valovi zvokov ulice, ki so udarjali ob okna. In sence, ali niso te – le, zaradi Sonca. In lakota, ko se srce ustavi (medtem ko bije), je neskončna. V vsaki podobi je spomin. Zato sem venomer tako skrajno utrujena. Polna zgodb in glasov zvečer ne morem zaspati – dokler ne pokrijem vsake in vsakega in rečem – ni še čas.
