Novica Novaković
Novica Novaković se je rodil leta 1965 v Ljubljani, kjer tudi živi in ustvarja. Diplomiral je na Pravni fakulteti v Ljubljani leta 1989. Kot pesnik je nase opozoril leta 1990, ko je na »Goranovem proljeću« za rokopis prvenca prejel nagrado »Goran za mlade pesnike«. Njegove »nadrealistične« pesmi so še istega leta izšle pod naslovom Raztegljiva tetovaža in bile prevedene v hrvaški jezik. Skupaj s prvencem je do danes izdal trinajst knjig, med katerimi je sedem pesniških zbirk za odrasle in šest za otroke. Omeniti gre predvsem najbolj odmevne zbirke Zapeljevanje, Brezglavi jezdeci, Majhne stvari in XXI. Redno objavlja v literarnih revijah, zastopan je v nekaterih domačih in tujih antologijah in zbornikih. Piše tudi songe za rock bende.
(Foto: Jaka Fürst)
Srednje glasno
1
skril sem zamrznjen zrak, v katerega so se ujela moderna
božanstva. stisnil sem jih ob kamnito steno. niso mogla
nikamor stran. niso mogla zbežati. platina se je talila in
rojenice so zapele svojo pesem. naprej. videl sem smrt
in ljubezen. toskanski veter je odnašal zaledenele
spomine, v katere so bili zapičeni noži. črna tišina
je prekrila temna pobočja. mrak se je pogreznil vase.
tudi mi se stalno pogrezamo. sami vase. v druge.
2
z roko se dotaknem meduze. prsti zdrsnejo skozi
njo. odplavava vsak v svojo smer. midva. cvetoči
vrtovi na bregu hladne reke dišijo. les trohni in
rjavi listi se vrtinčijo med golimi prikaznimi. kakor
divji ples prepotenih teles, ki iščejo seks in užitek.
iz oči jim švigajo oranžni plameni. Sicilija je polna
kaktusov, njihovi trni poželjivo vabijo. v cedrini
senci se prerodim. v gosti krošnji oleandra umrem.
