Ivana Komel

Ivana Komel se je rodila leta 1983 v Slavonskem Brodu na Hrvaškem. Leta 2011 je končala magistrski študij na oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Piše poezijo, prozo, eseje, kritike, strokovne članke s področja bibliotekarstva in prevaja. Njene pesmi so do sedaj izšle v samostojni pesniški zbirki Narekovano iz postelje, v zbornikih in literarnih revijah. Svojo poezijo objavlja tudi na Radiu Slovenija. Bila je članica Mladinskega kluba Društva slovenskih pisateljev in umetniške skupine Aggressive Theatre, v zadnjem letu pa sodeluje z Inštitutom IRIU in EPK – Maribor 2012. Od decembra 2012 živi in ustvarja na relaciji Indija (Kohima, Nagaland) – Ljubljana – Nova Gorica.

 

 

(Foto: arhiv avtorice)

 


Edo Maajka: Balkansko a naše, I dalje slušam

Danes sem na Edo Maajka, Balkansko a naše.

Jem bio riževe vaflje zaradi težav z želodcem in
si ogledujem svojo sobo s postelje.

Pospravljala nisem že tri dni.

Tla niso posesana.
Na mizi, v koritu in okrog postelje ležijo
umazana posoda in hrana.

Čevlji in plašč ter ostala oblačila
so razpuščeni po stolih, po omari, po tleh –
kjerkoli sem jih pač v enem trenutku pustila.

Moja mama bi rekla,
da se prah vidi že s kilometrske razdalje.
In imela bi prav.

Stanovanje je videti kot bi nanj padla atomska bomba.
In to me čudi …
Ker ne morem trditi, da sovražim pospravljanje,
prav tako pa ga tudi ljubim ne.

Pogled se mi zaustavi na edinem plakatu, ki ga imam v sobi.

Preprost bel plakat z narisano zbirko orožja –
ročno pištolo,
ročno bombo,
upogljivim nožem in
puško kalašnikovko –
ki tvori besedo LOVE.

Spomini zacvetijo kot minska polja …

Na hišo, kjer sem živela kot otrok,
kjer me je mama učila likati,
oprati perilo, umazano posodo
in brisati prah …

Vedno je govorila, da je prah najbolj škodljiv.

Dandanes je po televiziji vse več reklam za boj proti prahu.
Pršice so nevarne in pravijo, da Pronto res deluje.

Mogoče si ga bom en dan kupila, vendar danes ne.
Danes ni dan za pospravljanje.

V želodcu me znova zvije,
zato vzamem še en rižev vafelj
I dalje slušam Eda Maajko.

 

Poetikon 71-72, 2017