Zarja Vršič

Zarja Vršič, rojena v Slovenj Gradcu leta 1993, je svojo prvo pesem napisala pri desetih, na obisku pri sorodnici na Pohorskem dvoru, svojo zadnjo pa včeraj. Na FF v Ljubljani študira primerjalno književnost in francoščino, čeprav bi se najraje ukvarjala kar z vsem. Že v osnovni in kasneje srednji šoli se je veliko udejstvovala na literarnem področju; leta 2006 je z detektivko zmagala na vseslovenskem natečaju Z domišljijo na potep, leta 2011 pa s pesmijo Hrast I na natečaju Mladinskega centra Hrastnik. Piše knjižne recenzije in reportaže literarnih dogodkov za Trubarjevo hišo literature. Sodeluje na Literaturinih delavnicah in Urnih zgodbah, objavlja pesmi in kratke zgodbe (Poetikon, Literatura, portal Trubarjeve hiše literature).

(Foto: Murr)

Molk

Nekaj žametnega se spušča proti nam, nekaj gostega.
Kot gledališka zavesa bo, navsezadnje, leglo na osrčje vodometa,
zadušilo na tisoče živahnih kapljic, umirilo drhtečo gladino.
Ni še čas za sušno leto, voda ne bo odtekla, le mirna bo, povsem mirna.

Nenadoma se bodo kazalci približali drug drugemu, otroški jok
bo popolnoma potihnil, osi, na katerih se sem ter tja trkljajo ozvezdja,
se bodo nehale vrteti. Veliki voz se bo zložil v eno samo, dolgo premico.
V zraku bo kot težka prevleka ostal vonj vrtnice.

Z roko si greš skozi lase, neslišno, in opazuješ nemi snežni metež zunaj, v nas.
Baržunasta zavesa kot bela odeja drsi čez pokrajino.
Prst položiš na ustnice, tiho, otrok spi.
Kaj postanemo, kaj smo v tistem praznem, visečem trenutku?

(Poetikon 67-68, 2016)