Aleš Mustar

Aleš Mustar se je rodil 1968 v Ljubljani. Je pesnik in književni prevajalec in opravlja svobodni poklic. Diplomiral je iz angleščine in pedagogike na Filozofski fakulteti v Ljubljani in doktoriral iz romunske književnosti na Univerzi v Bukarešti. Do sedaj je izdal pesniško zbirko z naslovom (U)sodno tolmačenje, ki je prevedena v angleški in makedonski jezik. Prevaja iz romunščine in tudi makedonščine, predvsem sodobno prozo in poezijo. Ukvarja se tudi z eksperimentalnih gledališčem, kot dramaturg in pisec besedil je sodeloval pri predstavah Šestnajst obratov (En-Knap, 2005) ter Feng Šus v gledališču brez igralca (Maska, 2011).

(Foto: Tihomir Pinter)

Družinska fotografija

Ko med sprehodom po Golovcu na veji opazim veverico,
takoj pomislim na katerega od velemestnih parkov.
Tako močno pritegne mojo pozornost,
da ne gledam pod noge,
zato se zapletem v korenino
in pristanem na tleh.
Toda niti padec me ne pripelje do tega,
da bi se zavedel svojih trhlih kmečkih korenin.
Ko se vrnem domov,
bom primoran očeta prositi,
da mi na steno pomaga pribiti družinsko fotografijo.
Kot vse življenje me bo spet strah,
da me bo nehote s kladivom udaril po prstih
in me tako kaznoval za svoj neuspel življenjski projekt.
En sin se mu je posrečil, drugi pa popolnoma sfižil.
Po drugi strani pa si želim,
da bi me enkrat za vselej kresnil,
pošteno,
da bi ga lahko udaril tudi nazaj,
da bi enkrat za vselej izginila duševna bolečina,
ki jo povzroča prezir,
in bi nama najini ženi na modrice
polagali obkladke iz govejih zrezkov,
ki jih je narezal on.
Kot otrok sem se vedno bal krav,
zato tudi goveje juhe nikoli nisem maral,
ker sem se bal, da bo iz nje
enkrat pokukala krava in zamukala,
ja, oče, kot otrok sem se bal mukanja.
Ko sem šel mimo hleva, sem glavo obračal stran,
ker je kravje mukanje naravnost strašno,
pa tudi krave na pašniku niso nič prijaznejše,
lani so napadle prijatelja na družinskem izletu na Veliki planini.
Oče, meni je dovolj lila krava Milka.
Nikoli ne bom kmečki sin,
od podeželja v otroštvu so mi v spominu ostali
samo vonj po pokošenem senu,
dedek
in neskončno velika skleda melanholije.
Oče, vem, da se greš jutri na sodišče borit za domačo mejo
in da me imaš za navadno rit,
ker ti nočem pomagati.
Toda jaz nisem iz gline,
da bi me lahko zgnetel po svoji volji,
človeka po svoji podobi ima pravico ustvariti le Bog!
Oče, se ne spomniš,
kako slab borec sem bil za državne meje?
To je tvoj boj, ne moj,
tako ali tako so po bitki vsi generali.
Vse to bi mu rad rekel,
ko držim žeblje v rokah,
kot da bi bili Kristusovi,
a vztrajno molčim.
Po pravilih feng šuija
je za družinsko srečo
iz spalnice treba odstraniti
vsa ogledala in fotografije …