Andrej Medved

Andrej Medved, rojen leta 1947 v Ljubljani, pesnik, filozof, prevajalec, umetnostni zgodovinar. Trenutno piše zadnjo, štiriinpetdeseto zbirko pesmi z naslovom Les visiteurs du soir, po istoimenskem filmu, posnetem v zgodnjih štiridesetih letih, v času okupacije Pariza … Knjižno izdanih Medvedovih pesmi je 36, a v letošnjem letu bo presegel samega sebe, skupaj s teoretičnimi teksti se bo približal stoti knjigi … Zadnji naslovi, ki so izšli v preteklih dveh letih, so Pravljica o pavjem letu, 1000 + ena noč, Deklica z ognjeno glavo, Alica v čudežni deželi, Axis mundi, Perje, solze in zlato na sončnem disku, Veliko kolo, Deviški vrelec, Kočijaž smrti, Dekhoumenon (bazeni), Harmid, Rašamon (v gozdu) in KRHTHSAMOS, ki so nastale lansko jesen in jih je avtor posvetil Matjažu Kocbeku.

(Foto: Jaka Jeraša)

Metulj v telesu skarabeja

Na Bledu, z Vido … Vidi

Črn kos v gozdu, črn gost … moj sine … Črni
stroji in kamion z mokro hlodovino … Kiselkasta
tekočina v prozornih sodih … prav do roba …
in motorno olje, v popkovnici stopljeno
z modrikasto krvjo … pod pneumo okostnjakov.

Duša muhe in mušičja duša se
sprimeta na robu šipe v motno gmoto … na
krožniku s skodelico in čajnikom iz porcelana … In izparita

v zadimljen zrak in v oboke na
nebesnem svodu nad oblaki … Kot čist, začaran piš
svetlobnostne preproge, ki skrije okna, dimnik in tečaje polodprtih vrat,

ki se pregibljejo v hodnikih zastekljene
hiše … z mostovžem čez hudourno reko. Studenci iz
svetilne volne se pripnejo na obroče bruhajoče pene … in poniknejo

pod strehami z žlebovi iz tekoče gline …
Kot bombna eksplozija se razletijo ptice v vrtinčasto
zaveso dima, ki prepoji telesa bivolov, žiraf, velblodov … z vonjem

zlepljene puščavske smole z zadka
egipčanskih skarabejev … Metulji zlatousti se parijo
v oklepih svilnatih in mehkodlakih mikroorganizmov … kot zdrizasta

poplava mravelj v črnikast plašč iz
nitkaste kožuhovine, prepletene s pajčevino pajka
velikana … v rovih termitnjaka nad gorečim panjem …