Ivan Dobnik

Ivan Dobnik, rojen 1960 v Celju, pesnik, urednik, prevajalec, esejist in kritik. Na FF v Ljubljani študiral filozofijo in primerjalno književnost. V letih 1988 – 1995 je bil zaposlen v Knjižnici Bežigrad. Bil član uredništva revije Apokalipsa (1998-2008), je idejni pobudnik in odgovorni urednik Poetikona (2005-). Poezija: Osvobajanje (1980), Kaligrafija lire (1999), Zapreš svoje oči (2003; nominacija za Veronikono nagrado 2004), Rapsodija v mrzli zimi (2005), Zapisi z drevesnih lističev (2006), Svetilnik (2008), Bela pesem (2009), Pred začetkom (2010), Druga obala (2012), Bolska (2016), Magični pesniški izreki (2016). Živi v Šmatevžu (Savinjska dolina) in Ljubljani.

Stik: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

(Foto: Sandi Radovan)

Tihe pesmi

***

Še hiše
so tihe
in nežne.

Snežen oblak
nad njimi
drsi vznak,
v spokoj
zimskih
krivin,

spodaj
bel mah
in ti z njim
v rdečem šalu,
v baletu
hoje
gibkih nog
plešeš
v snegu
kakor ptice
bele
belih glasov,
belih vzdihov,
belih tišin
snežink.

***

Nežno
se z ustnicami
dotakneš
vetra.

Tiho leti mimo
piš
poljuba,
topla dlan
zime
z očmi
tvojih oblakov,
preden sneg
prekrije strehe
in gozdove
in pašnike
toplih
živali.

Nihče ne ve,
kako tiho
drhtiš.

***

Tiha jesen
je končana,
tu je
predzimje,
ogenj tišine
v tebi.

Vse k tebi
potuje,

v tebi
nova rojstva
že brcajo
v trebuh zraka
(a to je jok sreče),
spomin poletja
ob reki
se je posušil na listih
papirja, ki diši
po listih brogovit
in sviba,
in vrt sanjskih barv
je na stežaj
odprt.