Adam Zagajewski
Adam Zagajewski, znani in priznani poljski pesnik, med drugim dobitnik vileniške nagrade 1996 (roj. leta 1945 v Lvovu, od koder je morala družina takoj po njegovem rojstvu zbežati). Po pesniških zbirkah, katerih izbor obsega njegova slovenska knjiga prevodov Mistika za začetnike, je izdal še osem knjig poezije. Tu predstavljene pesmi so iz zbirke Nevidna roka iz leta 2009, ena pa je iz Izbranih pesmi, ki so izšle leta 2010. Po njej sta izšli še dve knjigi pesmi: Asimetrija, 2014 in Letališče v Amsterdamu / Airport in Amsterdam, 2016. Objavil je tudi 3 knjige proze in 9 esejističnih knjig.
Foto: arhiv avtorja
Silhuete
(Gospod Sobertin, gospod Romer - obstajala sta, živela)
Nenadoma so zanihala vratca spominov in zagledal sem voz,
vaške gabre, priplaval je sladkobni vonj konjskega gnoja.
Bilo je poletje, strnišče, gorska reka in nad reko vrbovje.
Gospod Sobertin se je tu pojavljal kot hollywoodski igralec.
Mama v modri oblekici, najbrž še izpred vojne.
Zagledal sem torej gospoda Sobertina, ki je nabiral rože po travniku
(gospod Sobertin je bil platonska ideja starega samskega kavalirja).
Videl sem begunce. Poznal sem življenjske naplavljence, vdovce.
Uspešneže sem bolj omalovaževal kot ne.
Če gre za izgubljence, je vsak drugačen
(poraz je individualna substanca).
Romer misli, da sem se prepozno rodil. "Ničesar ni več bilo."
Dobro se ga spomnim, Edmunda Romerja, sina kartografa,
prijateljeval je z mojimi starši, zelo rad sem ga imel.
Za njim je stala preteklost, izgubljeni Lvov, duhovi
in zemljevidi, na njih pa bele lise in malo krvi
(črne in rjavkaste packe, že popolnoma posušene).
Ničesar ni bilo - kako se lahko kaj takega reče!
Odpirajo se vrata spominov in pričakovanja.
Ribniki se odpirajo ponoči.
Na bregu se premikajo zabrisane postave beguncev
in lastovke med glasnimi kriki režejo nitke zadnjih vezi.
Prevedla
Katarina Šalamun Biedrzycka
