Velimir Hlebnikov
Velimirja Hlebnikova (pravo ime Viktor Vladimirovič Hlebnikov) sta postavili za emblem ruskega futurizma in nato v svetovni pesniški kanon tedanja ruska sodobnost in tudi 20. stoletje kot najvidnejšega eksperimentatorja z razsežnostmi tedaj rojevajoče se zavesti o vseprisotni znakovnosti, čeprav danes pri poznavalcih velja predvsem in tudi za pesnika kozmične zavesti. Rodil se je 9. novembra 1885 v Astrahanski guberniji v družini biologa in znanstvenika. Kot študent fakultete za matematiko je sodeloval pri študentskih vstajah, zaradi česar so ga izključili in je bil nekaj časa celo zaprt. Pozneje je v Peterburgu končal študij slavistike šele leta 1911. Presek vsestranskega raziskovanja na področju naravoslovja in humanistike je najznačilneje zaznamoval njegovo povsem svojsko poetiko. Udeležil se je nekaj ornitoloških ekspedicij in objavil nekaj tehtnih razprav. Svoje prve literarne stvari je začel objavljati leta 1908 in predvsem z antologijskima Zakletev s smehom in Zverinjak kmalu zbudil pozornost. Kmalu se je pridružil avantgardističnemu združenju Hileja in se posvetil reformiranju ruskega pesniškega jezika, nato je postal eden izmed sedmih članov ruskega pesniškega futurizma. V letih 1916–1917 je bil vpoklican kot rezervist. V tem obdobju piše protivojne verze in jih nato vključi v znamenito pesnitev Vojna v mišelovki, ki jo prežemajo sanje o svetovnem bratstvu. Silovito miroljubno noto na podlagi kompleksne spoznavne zgradbe je vpletel tudi v protivojni manifest Trobenta Marsovcev. Rusko revolucijo je sicer pozdravil, vendar je izrazil rezko kritiko »rdečega terorja«. Leto 1917 velja za prelomno v njegovem pesniškem ustvarjanju. Ker se je leta 1919 odrekel vpoklicu v vojsko v Harkovu, ki so ga tedaj zajeli belogardisti, je moral pristati na hospitalizacijo v umobolnico. Kljub stradežu in tifusu je ves čas intenzivno pisal. Leta 1920 so nastale najbolj znane pesnitve: Noč v okopih, Ladomir, Raztrganina na nebu, Vdor vesoljstva; leta 1921 tudi Nočna preiskava, Noč pred Sovjeti. Leta 1921 je kot dopisnik časopisa s pripadniki Redeče armade obiskal Iran. V mladosti so ga silno prizadele številne nepotrebne smrti pri porazu oklepnice Petropavlovsk in si je prisegel, da bo odkril »temeljno zakonitost časa«, ki upravlja z ljudmi. Prav odkritje te zakonitosti, ki se je zgodila leta 1920, je Hlebnikov imel za svojo osrednjo poklicanost, kar je na koncu zgostil v posebni knjigi z naslovom Table usode (1922). Kmalu je zbolel za malarijo in 28. junija 1922 umrl.
Prevodi pri Hiši poezije
- Velimir Hlebnikov, Izbrane pesmi in pesnitve, I. zvezek, prevedla Andreja Kalc. Poetikonove lire 65, 2916.
Razglas predsednikov zemeljske oble
Samo mi, ki smo zvili vaša tri leta vojne
v en zavitek strahovite trobente,
pojemo in kričimo, pojemo in kričimo,
pijani od prelesti resnice,
da Predsedstvo zemeljske oble
že obstaja:
to smo – mi.
Samo mi smo si na čela nabili
divje vence Voditeljev Zemeljske oble,
neizprosni v svoji zagoreli okrutnosti,
stopili smo na kepo osvajalske pravice
in privzdignili prapor časa,
mi – žgalci surove gline človeštva
v piskre in vrče časa,
mi – začetniki lova na človeške duše,
tulimo v sive morske rogove,
skupaj zganjamo človeške črede –
Evohe! Kdo je z nami?
Tako plešemo, pastirji ljudi in
človeštva, igraje na dude.
Evohe! Kdo bo bolje?
Evohe! Kdo bo dlje?
Samo mi, ki smo stopili na kepo
samih sebe in svojih imen,
hočemo sredi morja vaših zlobnih zenic,
presekanih od gladu vislic
in iznakaženih ob predsmrtni grozi,
ob butanju valov ljudskega tuleža,
sebe imenovati za in se povišati
v Predsednike zemeljske oble.
Predrzneži – porečejo nekateri,
ne, svetniki so, jim bodo oporekali drugi.
Mi pa se nasmehnemo kot bogovi
in z roko pokažemo na Sonce.
Povlecite ga za pasjo vrvico,
obesite ga za besede:
enakost, bratstvo, svoboda,
sodite mu na svojem pomivalskem sodišču,
ker je v preddverju
zelo nasmehljane pomladi
vložilo v nas te lepe misli,
te besede in podalo
te gnevne poglede.
Krivec je – Ono.
Mi udejanjamo sončni šepet,
ko vdiramo k vam kot
najvišji pooblaščenci za njegove ukaze,
njegova stroga povelja.
Mastne trume človeštva
bodo krenile po naših sledeh.
Kjer smo šli skozi
London, Pariz, Čikago,
bodo zaradi hvaležnosti zamenjali svoja
imena za naša.
Vendar jim bomo odpustili neumnost.
To je še daljna prihodnost,
za zdaj pa, matere,
umaknite svoje otroke,
če se kje naključno pokaže država.
Mladeniči, skočite in se skrijte v jamah
in v globini morja,
če kje naključno uzrete državo.
Dekleta in tisti, ki ne prenesejo vonja mrtvih,
padite v nezavest ob besedi »meje«:
saj vonjajo po truplih.
Vsako tnalo je bilo nekoč
dobro borovo drevo,
sloki borovec.
Tnalo je slabo samo zato,
ker na njem sekajo človeške glave.
Tako sta državnost in ti
zelo dobri besedi iz sanj –
sestavljeni iz 11 zvokov:
veliko udobja in svežine.
Raslo si v besednem gozdu:
pepelnik, vžigalica, ogorek,
enako med enakimi;
toda zakaj se hrani z ljudmi?
Zakaj je postala domovina ljudožerska
in se je državni stroj z njo oženil?
Hej! Poslušajte!
V imenu vsega človeštva
sklicujemo pogajanja
z državami preteklosti:
če ste, o države, prekrasne,
kot se opisujete rade
in ste primorale svoje sluge,
da tako pripovedujejo
o vas,
čemu potem ta hrana za bogove?
Zakaj potem mi, ljudje,
hreščimo v vaših čeljustih,
med vašimi sekalci in podočniki?
Poslušajte, države prostorov,
saj ste že tri leta
ustvarjale videz,
da je človeštvo samo pecivo,
sladki prepečenec, ki se vam topi v ustih;
toda kaj, ako prepečenec zažuga z britvico in reče: mati!
In če ga posipamo s seboj
kot s strupom?
Od zdaj ukazujemo zamenjavo besed: »po božji milosti«
s »po milosti Fidžija«.
Ali je spodobno, da Gospa Zemeljska Obla
(Naj se zgodi volja njena!)
spodbuja vseširno ljudožerstvo
znotraj svojih meja?
In naj mar z vzvišenim hlapčevstvom
ljudje kot užitna bitja
ščitijo svojega vrhovnega Jedca?
Poslušajte! Celo mravlje
brizgajo mravljično kislino na medvedov jezik.
Če že bodo ugovarjali,
da državna ureditev prostorov ne podlega sojenju
kot skupna pravna oseba,
mar mi ne bomo ugovarjali, da je tudi človek
dvoroka država
krvnih telesc in prav tako skupna.
Če so države že slabe,
kdo izmed nas bo odkrižal roke
in obrobil njihov sen
pod odejo: na veke.
Nezadovoljni ste, o države
in predsedstva,
svareče škripate z zobmi
in poskakujete. Torej!
Mi smo višja sila
in vedno bomo lahko odgovorili
na državne vstaje,
vstaje sužnjev –
z natančnim pismom.
Stoje na palubi besede »zvezdna naddržava«
ob uri tega zibanja ne potrebujemo palice,
sprašujemo, kaj stoji višje:
mi, z veljavo vstajnega prava
in s svojim neizpodbitnim prvenstvom,
ki ščitimo zakone o izumih
in smo se imenovali za Predsednike zemeljske oble,
ali ve, vlade
posameznih dežel preteklosti,
običajni ostanki od pokolov
dvonogih bikov,
ki ste z vlago njihovih trupel pomazane ve?
Kar se tiče nas, vodij človeštva,
ki smo ga izdelali sami po zakonih žarkov
in s pomočjo izravnave usode,
mi zanikamo gospode,
ki sami sebi pravijo voditelji,
države in drugi založniki
in trgovski domovi Vojna in K0,
ker ste pristavili mline mile blaginje
k že triletnemu slapu
vašega piva in naše krvi
z ranljivim rdečim valom.
Vidimo države, ki so padle na meč
zaradi obupa, ker smo nastopili mi.
Domovino ste imeli na ustnicah
in mahali s pahljačo vojne ustave,
ko ste predrzno zanetili vojno
v krogu Nevest človekovih.
Vi pa, države prostora, pomirite se
in ne jočite kot deklice.
Kot zasebni dogovor zasebnikov,
skupaj z društvi Dantejevih častilcev,
vzreje kuncev, borbe s polhi
boste stopili v senco zakonov, ki smo jih sprejeli mi.
Ne bomo se vas dotaknili.
Enkrat na leto se boste zbirali na letnih skupščinah,
pregledovali boste vrste vse redkejših vojaških sil
in se sklicevali na pravico zvez.
Ostanite prostovoljni dogovor
zasebnikov, nikomur potreben
in za nikogar pomemben.
Razdražljiv kot zobobol
babice iz 17. stoletja.
Do nas se obnašate
kot kosmata nogoroka opice,
ki jo je osmodil nepoznani plameneči bog,
do roke misleca, ki mirno
upravlja z vesoljstvom,
tem jezdecem osedlane usode.
Še več kot to: snujemo
društvo za zaščito držav
pred grobim in okrutnim odnosom
s strani občin časa.
Kot kretničarji
pri razcepu poti Preteklosti in Bodočnosti,
smo tudi mi hladnokrvni
do zamenjave vaših držav,
ki jih je znanstveno oblikovalo človeštvo,
kot zamenjave lipovega kija
z zrcalnim ognjenim sijem vlaka.
Tovariši delavci! Ne tarnajte nad nami:
kot delavci zidarji
stopamo po svoji poti do skupnega cilja.
Mi smo poseben rod orožja.
Tako torej, bojna rokavica
treh besed: Predsedstvo Zemeljske Oble –
je vržena.
Rdeča strela je prerezala
modri prapor brezvlada,
prapor vihravih zarij, jutranjih sonc
je dvignjen in plapola nad zemljo,
tu je, prijatelji moji!
Predsedstvo Zemeljske Oble.
Prevedla Andreja Kalc
