Dragica Užareva
Dragica Užareva (objavljala tudi pod priimkom Đurić in Ivanović) se je rodila leta 1971 v Šapcu in otroštvo preživela v vasi Lipolist. Diplomirala je leta 1998 na oddelku za splošno književnost z literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Beogradu, zatem na isti fakulteti tudi magistrirala, trenutno pa pripravlja doktorat. Piše poezijo, kratko prozo in eseje, prevaja iz ruščine, poljščine in nemščine. Prejela je med drugimi tudi nagradi Branka Miljkovića in Miloša Crnjanskega. Objavila je knjige poezije: Vem, da sem voda (1996/2000), Kamniti klin (1997), Odisej pri leksikografih (2002), Družinski album (2011; pesmi za otroke), Rokopis valov (2015) in Ladja brez kapitana / La nave senza capitano (dvojezična izdaja, 2015). Študija Ozaveščena pozaba: imanentna poetika Branka Miljkovića je bila natisnjena leta 2010. Njene pesmi so prevedene v italijanski, poljski, ruski in slovenski jezik. Je članica Srpskog književnog društva, živi in dela v Beogradu.
(Foto: arhiv avtorice)
Med branjem Kastela
Večkrat sem pel tebi
kot vsem tistim damam,
ki so se ledenih prstov,
kakor vetrovi s severa,
dotikale mojega žarečega telesa.
Več verzov je napihalo
z razvozlavanjem tvojega rokopisa
z razburkanih valov –
kot sem jih zapisal
z nevidnim črnilom
no boke žensk, ki sem
se jim spokojno predajal,
kakor ti, moj rodni brat,
ki se potapljaš v mehkobo vode,
ki diši po jodu in algah.
Obstajajo močnejše vezi kakor ljubezen:
morje v krvnem obtoku in misel,
opita s Sredozemljem.
Prevedel Ivan Dobnik
