Osip Emiljevič Mandelštam
Osip Emiljevič Mandelštam (1891-1938), ruski pesnik, prozaist in esejist judovskega rodu. Umrl je v stalinistčnem taborišču. V duhu akmeizma je opeval pred-metnost, zlasti gotsko arhitekturo (Kamen, 1913), nato širše kulturno-zgodovinske teme v njihovi usodni časovni razsežnosti izgubljenega helenističnega raja (Tristia, 1922-23, Pesmi, 1928). Napisal med drugim tudi avtobiografsko prozo Hrum časa (1925) in esejistično delo Pogovor o Danteju (1933).
(Foto: arhivi)
Pesmi
I.
Homer. Napeta jadra. Več noči brez sna.
Na spisku ladij sem prišel do polovice:
v sprevodu nepreglednem – v dolgi jati ptice,
ki plule so nekoč prek grškega neba.
Kakor žerjavov let v deželo daleč kje, –
na glavah kraljev sled božanske pene –
kam plujete? Če za obzidjem ni Helene,
kaj v Troji videli ahajski bi možje?
In morje in Homer, vse giblje se v ljubezni.
Koga poslušam naj? In glej – Homer molči
in morje črno žlobudra, šumi
in s krohotanjem težkim zliva se k blazini.
II. Kazino
Ni mar mi čar prevzetnega veselja,
narava včasih madež siv se zdi.
V opoju rahlem se mi kdaj zgodi,
da vidim le vsakdanji ton življenja.
Z oblakom puhastim igra se veter,
na morsko dno se sidro potopi
in duša kakor mrtva obvisi,
kot cunja nad prepadom bi zakletim.
A v dneh puščobnih ljubim kazino,
širok pogled na zunanjo meglo,
svetlobo, ki spran prt je osvetlila.
In ko stojim sred morja zelenila –
kot vrtnica, kozarec vina poln –
galeba gledam rad, ko širi krila!
Prevedla Zala Pavšič