Yves Bonnefoy

Yves Bonnefoy (1923-2016), francoski pesnik, prevajalec in umetnostni zgodovinar, velja za enega največjih sodobnih pesnikov, umetnostnik kritikov in esejistov. Njegov ustvarjalni opus poleg poezije in poetične proze (O gibanju in negibnosti Douve, Zaledje, Ukrivljene deske) zajema številne študije s področja umetnostne zgodovine, eseje o sodobnih umetnikih (Rimbaud, Baudelaire, Mallarmé, Giacometti, Picasso, Alechinsky in drugi) ter razmišljanja o povezanosti umetnosti in filozofije s poezijo in poetičnim. Obsežen in pomemben je tudi njegov prevajalski opus, v katerem imajo posebno mesto Shakespearove drame in soneti.
Predaval je na številnih francoskih in tujih, predvsem ameriških univerzah in od leta 1981 na Collège de France vodil katedro za primerjalno poetiko.

(Foto: Ulf Andersen)

Rojstna hiša

I

Zbudil sem se, bila je rojstna hiša,
Pena je brizgala po skalah,
Nikjer ene same ptice, le veter je odpiral in zapiral val,
Vonj obzorja iz vseh strani,
Pepel, kot bi griči zakrivali ogenj,
Ki nekje požiga vesolje.
Šel sem prek verande, miza je bila pogrnjena,
Voda je udarjala ob noge mize, ob kredenco.
Morala bi vstopiti, tista brez-obraza,
Ki sem vedel, da trese vrata
S hodnika, ob temačnem stopnišču, vendar zaman,
Tako visoka je bila že voda v sobi.
Obrnil sem držaj, ki se ni vdal,
Skoraj sem slišal hrup z drugega brega,
Smeh otrok v visoki travi,
Igre drugih, za vedno drugih, v njihovem veselju.

VII

Spominjam se, bilo je jutro, poleti,
Okno je bilo priprto, približal sem se,
Zagledal sem očeta na koncu vrta,
Bil je negiben, gledal je,
Kam, kaj, ne vem, preko vsega,
Upognjen, kot je že bil, s pogledom,
Uprtim proti nedovršenemu ali nemogočemu.
Odložil je rovnico in lopato,
Zrak je bil svež v tistem jutru sveta,
Vendar je sama svežina nepredirna, in krut
Spomin na jutra iz otroštva.
Kdo je bil, kdo le je bil v svetlobi,
Tega nisem vedel in še zdaj ne vem.

Vidim pa ga tudi, na cesti,
Kako počasi hodi, velika utrujenost
Pritiska na njegove gibe tistih časov,
Vračal se je na delo, medtem ko sem se jaz
Potepal naokrog s sošolci iz razreda
V zgodnjem, še brezčasnem popoldnevu.
Tej njegovi hoji, opazovani iz daljave,
Naj bodo posvečene besede, ki ne znajo izpovedati.

(V jedilnici
Popoldne neke nedelje, bilo je poletje,
Oknice so zaprte pred vročino,
Miza pospravljena, je predlagal
Karte, kajti drugih slik ni bilo
V rojstni hiši, ki bi zadostile
Potrebam sanj, vendar gre ven,
In nespretni otrok takoj pograbi karte,
V kartah drugega zamenja
Zmagovalne karte, nato čaka
Vročično, da se igra nadaljuje, in da tisti,
Ki je izgubljal, zmaga, in s takim zmagoslavjem,
Da vidi v tem nekakšno znamenje, kar mu vzbudi,
Njemu, otroku, nepoznano upanje.
Po tem se poti razideta, in ena od njiju
Se izgubi, skoraj takoj, in kljub vsemu bo prišla
Pozaba, lakomna pozaba.

Tudi če bi prečrtal
Stokrat te besede, povsod, v verzih in v prozi,
Ne morem preprečiti,
Da ne bi vzniknile v mojih besedah.)

Iz zbirke Ukrivljene deske (Poetikonove lire, Hiša poezije, 2007)
Prevedla Nadja Dobnik