Umberto Saba

Umberto Saba se je rodil leta 1883 v Trstu. Zaradi preprostega, komunikativnega, po obliki eklektičnega pesniškega izraza, izogibanja eksperimentiranju in zvestobe klasični formi se Saba močno razlikuje od velikih modernističnih pesnikov, kot so Quasimodo, Ungaretti in Montale. Nikoli ni pripadal nobeni pesniški šoli ali krogu. Izoblikoval se je v rojstnem Trstu, ki je bil pred prvo svetovno vojno kozmopolitsko mesto, stičišče italijanskega, nemškega, judovskega in slovanskega kulturnega sveta. Študiral je v Firencah, kjer je leta 1911 izšla njegova prva pesniška knjiga Poesie. Po prvi svetovni vojni je živel v Trstu, kjer je v ulici sv. Nikolaja odprl antikvariat. Leta 1921 je izšla prva izdaja njegovega življenjskega dela, Pesmarica (Canzoniere), ki jo je dopolnjeval vse življenje. Pisal je tudi kratko prozo in aforizme, po njegovi smrti je izšel nedokončan roman Ernesto. Umrl leta 1957 na psihiatrični kliniki v Gorici, kamor se je zatekel hudo bolan in duševno strt.

Zvezda

Zvezda, ki nekoč si moje rojstvo zrla,
prešla nebo, ko sem se v svet prikazal!
Za dobro, ki sem ga nemočen, gol
iz tolikšnega zla iztisnil, daj mi,
da v kratkem drugi breg voljan dosežem;
izbriše vsaka črta se, obmolkne
krivica, ne teži samota onkraj
tirnice tvoje, kamor si želim,

o, ti, ki prek neba si šla, pogubna.

Prevedel Matej Venier