Marceline Desbordes-Valmore 

Marceline Desbordes-Valmore (1786-1859) velja za najpomembnejšo francosko pesnico po Louise Labé in predhodnico velikih mojstrov moderne francoske poezije: Rimbauda in zlasti Verlaina, ki sta bila njena velika občudovalca. Poezija Marceline Desbordes-Valmore je bila že v času njenega življenja zelo cenjena, s svojo skromnostjo in nevsiljivostjo si je avtorica pridobila priznanje v krogu pesnikov in pisateljev, dopisovala si je med drugimi z Balzacom, Hugojem, de Lamartinom, de Vignyjem, leta 1859 pa je za življenjsko delo dobila tudi nagrado Francoske akademije. Njen občudovalec je bil tudi sloviti literarni kritik Sainte-Beuve, ki je po njeni smrti napisal študijo o njenem življenju in delu.
V Poetikonovih lirah je pod naslovom POEZIJE izšel obsežen izbor njene poezije v prevodu Marije Javoršek in s spremno študijo Žive Čebulj.

Muren

»Kakor muren sem razvnet
jaz živela,
skromno žetev za obed
sem imela.
V mleku kruha mrvica –
to sem pila,
si za molek zrnca
naprosila.

Vtkala v stih, kot mi je všeč,
smeh, gorje,
kot opeva gostoleč
ptič solzé;
je dokaz zveneči plamen,
ta simbol,
da prav vsako dušo gane
jok in ból.

Amor mik, skrb potrebuje,
da živi,
kakor jok mi niso tuje
radosti.
Kaj mi mar, vsak za trpljenje
je rojèn,
saj le kratko je življenje,
torej mrêm.«

Pevka še paberkovala
je po njivah,
da bi zlati klas pobrala,
kjer se skriva,
ko žanjica jo, ki žanje
vso zemljó,
vzame, da bo šla cvrčanje
pet v nebo. 

*

Ti zvezd iz svoje krone nisi razsejala
na usahlo ogledalo struge svojih dni.
Odšla si, preden si vsem dnem vsebino dala,
in svež spomin zdaj nate v njej naprej žari.

Prevedla Marija Javoršek