Jan Krmelj
Jan Krmelj (1995), telo; sled življenja v krivuljah pisave, zvokih in barvah. Relikvije dihanja (2014), nominirana za Veronikino nagrado. Objavlja v reviji Idiot. Na upočasnjeni taktirki potuje od transkribiranja svojega telesa do tvorbe prostora gledališča. Režiral avorski projekt Marat: po (MGL, 2015). Strmi v sled, ki jo pušča pred sabo.
(Foto: Dorian Šilec Petek)
Obrečni zapisi
[izbor]
...
Razbrazdati vsak pramen v pasjem laježu.
Odtenki sluha – znoj,
ki si podira pot nazaj in skozi jezik –
jezik psa? pasji jezik? –
vsak pristopen drobec vpite agresije
se v pigmentu preobraža in kopiči –
madeži jezika – znotraj barve
vselej iste črte, utvare lunatičnih –
črk.
...
Sprejeti neko zavest kot ploščo v možgane.
Odmik primerljivosti. Sloni,
beli sloni vstopite v sinapso! Naj
vas moja omejenost gosti. Vezljivo,
transformirano, dovzetno. Tudi Vaša barva
naj se prilagodi Vašemu bitju.
Teptanje, zaznano kot pravkar zadan
najnežnejši dotik, izkaz pozdrava!
Kako možgani nabreknejo v teži
njihovega svetlega prihoda! Vsa teža
vode v telesu se naj preusmeri
v točko njihove potrebe živeža!
Naj za to zavest v lobanji izgubim
fiktivno težo. Izgubim utvaro preskrbne moči,
ki se daruje, v ritualnem umoru,
za njihovo trajno zavest.
