Aleš Šteger

Aleš Šteger (1973, Ptuj), pesnik, prevajalec, urednik. Diplomiral iz primerjalne književnosti in nemščine na FF v Ljubljani, pobudnik mednarodnega pesniškegafestivala v Medani (1996-2004 programski vodja), od 1997 je urednik pri študentski založbi v Ljubljani. Delo: Šahovnice ur (1995), Kašmir (1997), Protuberance (2002), Knjiga reči (2005),Včasih je januar sredi poletja (1999), Berlin (2007), S prsti in peto: o prostorih (2009), Knjiga teles (2010), Arhiv: izbrane pesmi 1995–2010 (2013), Nad nebom pod zemljo (2015 in Pričevanje (2020). Prevaja iz nemščine in angleščine (G. Benn, M. Donhauser, P. Huchel, P. Neruda, I.Bachmann). Za svoje delo prejel več pomembnih nagrad doma in v tujini. Živi v Ljubljani.

 

 

(Foto: Jože Suhadolnik) 


Da čas čakanja mine

Čakati, da se vse umiri,

Da čas čakanja mine

(čeprav nikoli zares ne), da bo

Čas razpadlo nov (čeprav

Nikdar ni nov čas človeški),

Da bo čas bolj čas,

Neki drugi čas z več časa,

Čakati na neki več, neki bolj,

Četudi bolj skromen, ne drug,

Drugačen čas brez čakanja,

Ne brezčasen čas (čeprav

Ne), na čas čakanja brez tebe,

Ki čakaš, čas vseh časov,

Tvoj edini čas, brez vsake vrednosti,

Do konca obnošen obrušen,

V sebi scela umirjena

Kristalna oblika čakanja

Na čas, povsem enak temu

Času, le brez čakanja, čas

S popolnim mirom

Namesto s človekom v središču časa,

Razdrobljenim odkrhnjenim razdrtim

Na vse strani.

 

(Poetikon 107-108)