Aleš Šteger
Aleš Šteger (1973, Ptuj), pesnik, prevajalec, urednik. Diplomiral iz primerjalne književnosti in nemščine na FF v Ljubljani, pobudnik mednarodnega pesniškegafestivala v Medani (1996-2004 programski vodja), od 1997 je urednik pri študentski založbi v Ljubljani. Delo: Šahovnice ur (1995), Kašmir (1997), Protuberance (2002), Knjiga reči (2005),Včasih je januar sredi poletja (1999), Berlin (2007), S prsti in peto: o prostorih (2009), Knjiga teles (2010), Arhiv: izbrane pesmi 1995–2010 (2013), Nad nebom pod zemljo (2015 in Pričevanje (2020). Prevaja iz nemščine in angleščine (G. Benn, M. Donhauser, P. Huchel, P. Neruda, I.Bachmann). Za svoje delo prejel več pomembnih nagrad doma in v tujini. Živi v Ljubljani.
(Foto: Jože Suhadolnik)
Da čas čakanja mine
Čakati, da se vse umiri,
Da čas čakanja mine
(čeprav nikoli zares ne), da bo
Čas razpadlo nov (čeprav
Nikdar ni nov čas človeški),
Da bo čas bolj čas,
Neki drugi čas z več časa,
Čakati na neki več, neki bolj,
Četudi bolj skromen, ne drug,
Drugačen čas brez čakanja,
Ne brezčasen čas (čeprav
Ne), na čas čakanja brez tebe,
Ki čakaš, čas vseh časov,
Tvoj edini čas, brez vsake vrednosti,
Do konca obnošen obrušen,
V sebi scela umirjena
Kristalna oblika čakanja
Na čas, povsem enak temu
Času, le brez čakanja, čas
S popolnim mirom
Namesto s človekom v središču časa,
Razdrobljenim odkrhnjenim razdrtim
Na vse strani.
