Brane Senegačnik
Brane Senegačnik, rojen leta 1966 v Ljubljani. Doktoriral je iz klasične filologije na Filozofski fakulteti, kjer je tudi zaposlen. Glavni področji njegovega znanstvenega raziskovanja sta grška tragedija in poznostoiška filozofija. Ukvarja se tudi z recepcijo antične poezije v sodobnem času in ontologijo poezije. Pesniške zbirke: Srčni grb (1991), Na temnem pragu upa (1996), Ptica iz črnih zvezd (2001), Dvojni čas (2003), Arie antiche (2010), Tišine (2014). Izbori njegovih pesmi so bili objavljeni v več knjižnih in revijalnih antologijah slovenske poezije. Izdal več knjig prevodov iz grške, rimske in renesančne književnosti, opremljenih s komentarji in spremnimi študijami. Bil je zadnji glavni urednik Nove revije.
(Foto: Murr)
Kjer je noč odprta
Tvoja stopala
na parketu,
v plitivni,
porisani z mesečino in neizrečenim,
nekaj se pripravlja,
kot plašne sive ribe
podrsava svetloba ob kožo,
ko stopaš proti meni,
vedno enako blizu,
vedno z daljavami na sebi
stvari izgubljajo imena,
okoli prsi ti vztrepetava zrak,
dva izvira gostega ognja,
kot da priteka nekaj
vedno drugega,
vedno bolj mojega od mene,
gladina se dviguje s tvojimi koraki,
še negotova divjost las,
ki poje o mleku jutra
na čelu, na hrbtu, na stegnih,
o zasutih pesmih,
o zavrženih knjigah,
v katerih je s črkami izvezeno nebo,
o breznih, ki prosevajo skozi vsako misel,
samo zrak se te dotika
s prsti iz prosojnih koral
ničesar ne rečeš
a ustnice so poletne ure,
ki nočejo oditi,
in kjer je noč odprta,
so oči,
tišina,
ki poplavlja sobo
in ne prenaša besed,
ker jih sama poraja:
samo za ta trenutek
najine bližine
in za sleherno poro življenja
