Meta Kušar

Meta Kušar je bila rojena leta 1952 v Ljubljani, kjer še vedno živi in dela. Je avtorica šestih pesniških zbirk. Njena pesniška zbirka Ljubljana je bila leta 2010 prevedena v angleščino (Ana Jelnikar in Stephen Watts), leta 2011 v srbščino (Ivan Obrenov) in 2013 v poljščino (Katarina Šalamun-Biedrzycka in Miłosz Biedrzycki). Objavila je tudi knjigo intervjujev in knjigo esejev z naslovom Kaj je poetično ali ura ilegale, za katero je prejela Rožančevo nagrado 2012. Njena poezija je prevedena v številne tuje jezike, vključno v nizozemščino, hebrejščino in arabščino. Za pesniško zbirko VRT je leta 2015 prejela Veronikino nagrado. Občasno napiše kak scenarij za film in ga tudi režira, njena glasbena uprizoritev lastne poezije z naslovom Prestol poezije pa je bila odigrana v Sloveniji, Washingtonu (1999), Kanadi (1999) in Londonu (2000).

(Foto: arhiv avtorice)

Zen

Na čajne vejice sneži. Na svileni skali zaviham
rokave. Nanjo se vozim zidat. Razmišljat o sto
zvezkih, v katere zapisujem stavke. Skalovje
govorice. Smrekovje jezika. Stihi! Ves jezik
je plamen nad našo glavo. Kaj šele strupeni
jeziki in usodni jezički. Pred vrata in pod grme
polagam zvezke. Tisti na pragu se spremenijo
v hišice za duhove. Na nove verze lovim nove duhove.
Zanje ni nobene prave zanke. Najmanjše so prevelike.
Kadar verz pobegne, duhovi zrastejo v uničevalce.
Ko se razdiranje razraste, Hudiča zlepa ne ukineš.
Ti veš, zakaj je moj jezik preživel v kotu temne utice.
Z rdeče iranske preproge jedel črno zemljo.
Vsak dan. Z lopato. Goltal sive oblake. In ognjene.
Kdo si upa položiti roko na svojo knjigo?
Je kdo za prisego odkril kaj boljšega? Kar govorim,
čutim v tem zraku. Zdaj, ko pišem in kasneje.
V tej utici čutim in vidim in slišim. V njej delam.
Vidim ladje, ki ne plujejo, čeprav čustva na njihovih velikih
jadrih plahutajo. Samo zaupanje spravi vse roke na vrvi.
Sam s sabo zapečeš jezik. Celo véliki Dante je drgetal
od hudega. Tresel se je za rodno mesto.
Jaz drhtim.