Risto Vasilevski
Risto Vasilevski je pesnik, esejist, literarni kritik, prevajalec, urednik in založnik. Rodil se je leta 1943 v kraju Nakolec (Prespa, Makedonija) leta 1943. Šolal se je v rojstnem kraju, v Ljubojnu in Skopju (tam je študiral arhitekturo). Od leta 1964 do leta 1969 je živel v Požarevcu, kje se je aktivno vključil v literarno življenje mesta ter sodeloval z revijo Braničevo. Leta 1969 se je z družino preselil v Smederevo, kjer je ustanovil Književni klub Smederevo in začel s festivalom poezije »Smederevska pesniška jesen« (postal je prvi predsednik Organizacijskega odbora). Urejal je revije za književnost, umetnost in kulturo »Smederevo«, »Moravska lira«, »Sutra« ter informativno-politično revijo »Makedonska videlina«. Je avtor koncepta NIU (Makedonski informativni in izdajateljski center) v Pančevu in ustanovitelj tradicionalne manifestacije Dnevi makedonske ustvarjalnosti v Srbiji »Sebesi vo pohod«. Risto Vasilevski je bil med drugim glavni urednik revije »Videlo«, danes pa je član uredništva revije »Mons Aureus« in časopisa »Književne novine«. Leta 1993 je ustanovil založbo »Arka«, ki je izdala številna dela srbskih in tujih avtorjev. Je član Makedonske akademije znanosti in umetnosti, Slovanske akademije književnosti in umetnosti (Bolgarija), Ruske akademije književnosti in številnih drugih. Njegov literarni opus obsega šestindvajset pesniških zbirk, številne prevode knjig in antologij (Sestavil je znamenito Antologijo makedonskega pesništva od IX. do XXI. stoletja), za svoje delo pa je prejel številna najvišja priznanja in nagrade tako v Makedoniji kot Srbiji ter v mednarodnem prostoru. Živi v Smederevu.
Foto: Gerasimov
Razpršenost kroga
Prah se še vedno umirja.
Nič ni dobilo končne oblike,
kajti veter sčasoma vse spreminja
v želji, da tudi sam najde svoje pribežališče.
Zvezde so vse še hladne,
vse kar prihaja od Zgoraj ima smisel
tudi ko Spodaj
po zaslugi neba
počasi, po malem izbruhne požar.
Gorijo polja, gozdovi, ljudje.
Še posebej ljudje katerih duh
se vnaprej pretvarja v baklo,
ki širi plamene na vse strani
nikoli pa ne pogori v njih.
Neznano išče izhod
s katerim bo povezano v konec
znano pa ne ve kam ga napotiti
kajti niti samo ne ve kje se nahaja.
Vse česar se dotakne,
da bi razumelo in razložilo
v trenutku otrpne, spremeni obliko
in se spremeni v prazačetno kredo.
In čudno, od te krede,
od našega zapoznelega pepela,
od usedline in prahu,
se znova pojavi kapljica, ki govori,
kal žilave korenine
ki daje pravico življenju,
svoji prihodnosti.
Kakšna saga restavriranja,
kakšna moč ponavljanja,
kakšen smisel obstoja,
ki ga nihče ne more razložiti do konca!
Prevedla
Lara Mihovilovič
