Alen Bešić

Alen Bešić (1975, Bihać, Bosna in Hercegovina), je diplomiral na Oddelku za srbsko književnost in jezik na Filozofski fakulteti v Novem Sadu. Objavil je štiri knjige poezije: U filigranu rez (1999), Način dima (2004), Golo srce (2012) in Hronika sitnica (izbrane pesmi, 2014). Objavil je tudi dve knjigi književne kritike in esejev: Lavirinti čitanja (2006) in Neponovljivi obrazac (2012). Za pesniško zbirko Golo srce je prejel nagradi „Branko Miljković“ in „Risto Ratković“ (2013). Njegove pesmi so prevedene v nemški, angleški, francoski, španski in ruski jezik. Je član Srbskega književnega društva in Združenja književnih prevajalcev Srbije. Od leta 2007 deluje kot urednik revije za književnost in teorijo Polja in od leta 2012 še kot urednik izdajateljske dejavnosti Kulturnega centra Novi Sad. Živi in ustvarja v Novem Sadu. 

(Foto: arhiv avtorja)

mandala

V tem prostoru, kjer ima poraz obraz rešitve,
včasih z zadnjim naporom zajecljaš absurdno
molitev, povsem prepričan, da niti prihodnje jutro
ne bo zaprlo luknje, ki se s prebujanjem odpre v tvojem obstoju.
Prebudi me močnega za bitko s smisli, rečeš,
ko se potapljaš v sen in prazniš zavest pred neplodnimi zapisi,
v katerih se ti je svet, odcvetela matrona, mlahavo predajal
predhodnega dne. Ampak pokvečeni okostnjak opuščene tovarne
za predelavo rib, razjeden od rje ter natrpan z odpadki, ki ga je
opoldansko sonce neusmiljeno poniževalo, je nocoj polteni akt
s tušem na temačni podlagi morske gladine. Tako zunaj časa in razuma
vdihne z nepojmljivo, kapriciozno lepoto ideograma. Podaljšuješ
ta ritmični razkorak, to mukotrpno utripanje peščene mandale
sveta. Živi mozaik praznega in polnega, prisotnega
in odsotnega, ki ga z radostjo uničuješ in polagoma ugašaš
čutila. Da bi ga ponovno lahko pletel in paral, gradil in podiral.
Rosa strmoglavlja z listja v travo kot iz peščene ure.
Toda plamenček oljenke ničesar ne osvetljuje,
samo cvrči med borbo za dih.

Prevedel Ivan Dobnik