Milan Vincetič: Lehe tisočerih rož vetra
Ivan Dobnik: Magični pesniški izreki
(Književno društvo Hiša poezije, Ljubljana, 2016)
Res je, poezija (p)ostaja od nekdaj, kot stoji v pričujoči najnovejši Dobnikovi pesniški knjigi, »slovar iger, / slovar misli, / slovar vračanja«, kajti »vse (te) besede so eksplozija, / najsilovitejša eksplozija / radosti, / strahotna strast / življenja«. Prav po tem nareku, lahko bi rekli tudi ključu, si sledijo večinoma nenaslovljene pesmi, katerih posoda je mnogolična: od haikujevskih drobcev, lirskih (krajinskih) impresij/ekspresij do panoramičnih (v)pogledov v raster bivanja, v katerem »vse skrivnosti zaspijo v izpraznjeni / čajni skodelici«. V nedoločljivem: v vzhodnjaški (matematični) definiciji ničle, ki da je tista ugreznina, ki ostane, ko vzamemo kamen s peska. A poezija ne razlaga, poezija/pesnik se izreka z magijo besed, ki ostajajo zaradi svoje lege polisemantične, razprte in hkrati zaprte v svoj »obraz knjige«.
Razpršeni kalejdoskop refleksij vibrira z odtenki krajinarskih podob v prostorju notranjih dimenzij, samotnosti, tišine, odmika in večnih metamorfoz, kar samo priča, da se paleta pesnikovih vzgibov nenehno preliva od »misli ljubljenja / (torej) igre radosti« do »slečenih / ljubimk, / v tesnem / zvenu smrti«. Prav ti temnejši toni – čeprav sicer prevladujejo svetlejši, predvsem v krajinopisju – začinijo Dobnikovo liriko z registrom grenca, ki pa nima obstreta letargičnosti, temveč spleen »ur, ki te razurijo«. Lirski subjekt, pa naj bo prvooseben, tretjeoseben ali nagovorni, se ne zateka k retorični aktualizaciji/angažiranosti, ne, pesnik ostaja neopažen/nevsiljiv opazovalec, ki niza krhke »do dna / odmerjene / črke«, torej odbleske, ki delujejo kot postanki na dolgem sprehodu, na katerem mu »prameni časa / prekrivajo prste«. Čas kot fizikalna/duhovna dimenzija uokvirja Dobnikove refleksije v krhko trajanje ali v mimobežje otrplih/zamrznjenih hipov, v katerih ni nastavljeno ogledalo vélikemu svetu, temveč posamezniku ali »zraku, ki se obotavlja«. Svet, kar se čuti tudi iz te lirike, namreč pulzira v neenakih valovih, kot da se obotavlja pred vsakim klimaksom, čeprav v bistvu zajema sapo. Tudi Dobnikovi verzi, v katerih je »ta Onstran tukaj, / ta Ves (pa) v zgoščeni pisavi / odprtih beležnic«, dihajo podobno, iz njih vejejo tako zatišja kot zamolklost med, če smem uporabiti pesnikove besede, »krikom gozda in jokom umirajoče srne«.
Prav ta barvita disperzivnost, dihotomija med antonimičnimi podobami/slikami, kolažira in ritmizira Dobnikovo lirsko izpoved, ki se je v tej zbirki zgostila, oklestila na »najnujnejše«, zato pa še bolj razprla. Pesnik se namreč še kako zaveda, da so verzi »merice neba«, merice, ki jih mora vsak bralec posebej umeriti. Poezija namreč ne nagovarja skozi narativni diskurz, temveč emotivni vzgib, ki ga je Dobnik zožil do lapidarnosti. Prav zato deluje čisto, brez zastranitev in pojasnjevanj, kot lehe »tisočerih rož vetra«, skozi katere se pretikajo tako spominske reminiscence kot trenutne refleksije, narekovane skozi spekter zunanjih dražljajev. Ki so zvoki, hipni premiki in predvsem beline, pa naj bo to »askeza zime« ali belina tišine (Tiha pesem), ki se seli v pokrajine samote ali smrti. A ne smrti kot dokončnosti z obličjem transcendenčnosti, temveč smrti kot (samo)pomirjenega minevanja, ko »sanjamo z globino / neusmiljene divjine«. Ki pa ni bestiarij današnjega hektičnega sveta, temveč terra incognita podzavednega, ki najbrž samo v umetnosti nadzira mare nostrum zavednega.
Poezija torej »ustvarja obraz knjige«, v katero se beleži življenje s samosvojimi pisavami, ki seveda niso kaligrafije, temveč podpis ali odtis svetnega, ki ga lahko dohiti roka. Dobnik kot vešč metuljar lovi premise trenutkov, vidnih podob, slušnih dražljajev ter jih skuša umestiti v svojo slikovito »pokrajino, v kateri sanjari / črno-bela / mačka«. A ta mačka ni ujet rilkejevski tiger, temveč božanski eon, ki se projicira skozi čakanje. Čakanje, da se ujame trenutek mrgolenja podob. Ki sobivajo vsaksebi, da bi se zgostile »v pesmi moje sobe«. In Dobnikove pesmi so v resnici sobe, čiste in lebdeče ter brez navlake, z okni brez zaves, za katerimi opreza tihoten opazovalec, ki ne dovoli vstopiti kakofoniji sveta, temveč zgolj s tihotnim registrom, ki napolni bralca s pridihom zamaknjene odmaknjenosti. Lirika, ki vznemirja in ostaja, če smem parafrazirati pesnika, predvsem s »popolno lahkotnostjo«.
