Andrej Lutman: Liki pod mesečino
Milan vincetič: Kalende
(Založba Litera, Maribor, 2016)
Živimo sedaj, v tem prostoru in tem času, ki je frekvenca votlega prostora, kjer se bodemo med seboj za oslovo senco, za ideale, ki so že zdavnaj potonili v preteklosti. Postavljamo nove ideale s prapori, ki smo jih vrgli v novo barvo, da »bomo (lahko) zajahali svoje lepe srčne konje«. Šalamun je nepreklicno mrtev. Pika. Konec debate. Na utrujenih jezikih so uteži, »upokojeni klovni iščejo svoje nosove po zemlji / edino zagotovilo za preživetje je nabiranje malin«. Varnosti v votlih prostorih ni več, samo še gomazeče majhni in pohotni smo.
Frekvence verzov se nizajo drug za drugim v kratkih brzostrelnih, metaforičnih intervalih, stvarnost razpada na koščke; frekvence zvenijo, brbotajo, oddajajo zgolj zvok, signalizirajo, govorijo pa ne, popačene, kot bi se posmehovale hijene, ki čakajo na svoj plen v temnih nočeh.
Votli prostori použivajo frekvence, vse bolj se polnijo z zvoki, besede izginjajo, izpuščajo zgolj krikce, vse bolj z nesmisli kot pa s samo resničnostjo, ki je odprtost in prehodnost topografije sramu; žirafe postanejo resen prometni problem – votli prostori ne prenesejo vpadljivih nesimetričnih elementov, a hkrati prav ta nesimetrija razburka, vznemiri.
Frekvence votlih prostorov Dejana Kobana lahko beremo tudi kot anonimke, ki oddajajo zvoke na poljubnih višinah in se na tak način sporazumevajo. Potopljene v vsesplošno srečo brez zavesti jih pesnik argumentira s podtonom posmeha, visoka ali nizka frekvenca je zdaj postala orodje jezika, je uho parajoče sporočanje, ki si ga izmenjujemo, ne da bi se slišali med seboj, še več, nočemo slišati drugega kot samih sebe.
Zbirka je izrazito členjena v podobah, montažno se premikajoča vsebina, sestavljena iz samih drobcev stvarnosti, ki vseskozi menjajo svoj položaj in pogled, je kot nanizan, sekvenčni ritem, ki reže in suka pomene, slika izhaja iz slike in v naslednjo sliko-podobo, proces neustavljivega gibanja teče z nezlomljivo voljo. Noben verz ne ostane v čvrsti konfiguraciji pesmi, vsak detajl se izmakne povezovanju in pregledni situaciji, ki jo vsak trenutek drobi bizarna stvarnost. Pesnik skozi vso zbirko razgrajuje enotnost pesmi, postavlja jo pod vprašaj nepredvidljivosti in vmesnih molkov. Vendar hkrati v poeziji ohranja pesniško preglednost nasproti kaotični bizarnosti.
Vsak pesemski cikel uvede citirana misel, ki cikel osenči z lastno udarnostjo, presežnostjo in metaforičnim uvidom, kar se zgodi tudi na začetku in koncu zbirke. Artaudova misel, »Odrekam se srcu in tudi smrti«, označuje vso zbirko za nazaj in na neki način odgovarja uvedeni misli na začetku, »zakaj je grobost legalizirana?«, Nežke Struc.
Nesmrtni smo, ampak brez srca. Na njegovem mestu je črtkana koda.
