Zarja Vršič: Arhitektura bivanja
Anja Golob: Didaskalije k dihanju
(Samozaložba, Ljubljana 2016)
»Naivnost je edini način biti,« pravi Anja Golob v enem izmed intervjujev. Zbirka Didaskalije k dihanju, ki je letos prejela tudi Jenkovo nagrado, upesnjuje prav to: skoraj otroško, a umerjeno naivnost v odnosu do sveta, ki nas obdaja.
Čeprav gre vsekakor za večplastno in raznorodno zbirko, bralec hitro opazi, da je prežeta predvsem z bivanjsko tematiko; pesmi so kot okruški življenja, ki se izrisujejo v arhitekturo bivanja. Pesničin izraz je iskren in preprost, pred nami je takšna, kot je. Najmehkeje zato zazvenijo ljubezenske pesmi.
Prepletanje vsebine z obliko je ena glavnih odlik pesništva Anje Golob. Pesnica se poigrava ne samo s formalno razporeditvijo besed na papirju, ampak tudi z njihovo obliko; eden izmed ciklov je napisan celo v caps lock pisavi. Beseda tako ni zreducirana samo na pomen, nikakor ni zgolj abstraktna entiteta, ampak je hkrati tudi predmet čutne zaznave, ima zven in obliko. Pesmi zaživijo šele, ko jih vidimo na papirju, še bolj pa, ko jih beremo. Naslov pesniške zbirke nam sugerira, da gre za poezijo, ki jo tudi fizično začutimo, verzi se berejo v ritmu vdiha in izdiha, včasih so dolgi in umirjeni, drugič krajši in bolj sunkoviti.
Druga prispodoba, ki se poraja ob branju poezije Anje Golob, je povezana z valovanjem, na kar opozarjajo zlasti pesmi iz cikla Interferenca, ki govorijo o vodi. Te sprva spominjajo na nežno pretakanje reke, kasneje pa le še na drobno kapljanje besed, ki se stikajo in tako simbolično ponazarjajo vodni krogotok. Pesnica se poigra tudi z zvočno plastjo besed; zadnja pesem v ciklu se denimo konča z blagoglasnimi besedami »voda / vódi / vôdi / voda«.
Nekoliko manj pogosta, a vsekakor prisotna tema v zbirki je pesniški aktivizem, ki ga zaznamo predvsem v nekaterih pesmih iz cikla, napisanega v caps locku, ali pa v Bibliji strojništva. Ti teksti sprva presenetijo zaradi skorajda hladne mehanskosti in brezsubstančnosti, ki ju bralec pri pesnici sicer ni vajen. Pesmi izzvenijo nekoliko prisiljeno, poleg tega pa so bodisi preveč stereotipne in eksplicitne (na primer Biblija strojništva) ali pa je njihova aktivističnost zelo hermetična in jo bralec težko razvozla (denimo pesmi, ki govorijo o smučarskih skokih).
Pomembnejši se mi zdi širše zastavljeni pesniški aktivizem, ki je povezan s poezijo kot s poslanstvom in njenim položajem v družbi, kar pa na prvi pogled morda ni tako očitno. »Kar je, je poezija,« pravi pesnica v uvodni pesmi z naslovom Mreža nad manežo. Kaj pa je poezija danes in kje je njeno mesto? Avtorica si vprašanje zastavlja na povsem konkreten, celo fizičen način; gre namreč gre za dejstvo, da je pesniška zbirka namerno izšla v samozaložbi, prav tako pa zase govori tudi minimalistični dizajn. Pesnica tako odpira zanimivo polje pesniškega aktivizma, ki je zagotovo vredno nadaljnjega razmisleka.
