Jernej Kusterle: Še vedno čakamo na dež

Alja Adam: Dolgo smo čakali na dež 
(Center za slovensko književnost, Ljubljana 2015; Aleph 174)

Naslov pesniške zbirke Dolgo smo čakali na dež je enak naslovu pesmi na strani devetinšestdeset, kjer avtorica zapiše: »Dolgo smo čakali, da so kaplje / zmehčale presušeno istrsko zemljo […] ko se Tjaša nasmehne / in pravi, da je srečna, ker so srečne mokre rastline, / in smo vsi ostali srečni«. Škoda, da verzov ne moremo metaforično prenesti v kontekst obravnavane zbirke, saj bralec ob branju pesmi prej zapade v melanholično počutje kot pa v veselje in srečo. Če izvzamemo atmosfero »mračnih« in »hladnih« letnih časov (jesen, zima) ter se osredotočimo na kompleksnost pesniških sredstev, hitro ugotovimo, da je mnogo verzov, v katerih v ospredje stopi narativnost, bolj pragmatične kot hermetične narave (npr. »Po konferenci / se sprehajam ob Baltskem morju / in opazujem zelenosivo penjenje valov, / lesene ribiške barke in pokrite stojnice, obložene / s kosi oranžnega lososa« (Mokri lasje, 29)), da so metafore prepogosto enoplastne (npr. »vsak teden preizkusi nov recept, kako preživeti v odnosih, / ki so postali tekoči in prosojni kot beljak« (Še en ogled stanovanja, 23)), da se pojavlja množica odvisnikov, ki motijo tok branja (npr. »Lepo našminkan moški, / ki ni moški in tudi ni ženska, / ima predstavitev svojega referata / zjutraj ob osmih, ko je / po srednjeevropski uri šele sedem, / jaz pa se pretegujem v postelji kot mačka.« (Tisto vmes, 45)), da se v pesmih pojavljajo klišeji (npr. »da se misli dvigujejo iz tvojega lasišča kakor ptice« (September, 9), »škripanje stare trte, / ki se pod oknom zvija kot kača« (Rajski vrt, 33), »Ljubljana je siva, ljudje se redkeje smejijo« (Mineštra, 39)), ki bi jih avtorica z nekoliko več premisleka lahko razvezala v subtilne strukture.

 

Zdi se, da je pesniška zbirka personificiran glas žensk, ki govorijo skozi avtoričine ženske lirske subjekte. Težko je namreč spregledati t. i. žensko pisavo (ponazarjalni zgled: »Gola se približam moškemu / in stene maternice utripajo kot srce tiste deklice« (Amputacija, 51)), ki v ospredje postavlja biološki ženski spol in ne danes vse bolj popularne generične »ti-perspektive«. Hkrati avtorica ženskemu lirskemu subjektu pripiše žensko stran rodoslovnega drevesa, moškemu objektu pa moško, čeprav gre za skupen konstrukt, »Sedaj v sanjah lovim podobe svojih prednic« (Koledar, 56) in »Ko mi oče ob Savi razkazuje hiše / svojih prednikov« (Družinska geografija, 63). Ob pojavitvi feminizma na primer v pesmi Tekstilna delavka, »Preden so jo odpustili, / je bila desetletja zaposlena / za tekočim trakom v tovarni. […] Zjutraj si na obraz nanese ličilo / in zgladi robove na bluzi, / da bi naredila vtis na moškega, / ki za luksuzno mizo vpisuje njeno ime / v stolpce, ozke kot epruvete, / v katerih so alkimisti v srednjem veku / poskušali ustvariti človeško bitje, / ločeno od ženskih teles.« (49), je problematična predvsem obravnava moškega kot kosa mesa (npr. »Danes sem izvedela, da prijateljica umira, / in po treh urah meditiranja mi je postalo jasno, / da potrebujem nekaj močnejšega: / afrodiziak, mlado moško telo, / nekaj, kar bo pregnalo hlad in ljubljansko meglo.« (Amputacija, 51)), proti čemur se ženske na ravni ženskega objekta v okviru feminizma borijo že leta. Vendar ne le to, avtorica v pesmi Kroženje spregovori o opazovanju srednješolca, ki bi bil lahko njen ali sin ali ljubimec, »mokra koža vztrepeta od nežnosti / pod oknom kavarne, kjer se zaljubljenca dotikata, / kjer opazujem srednješolca z lepimi nogami, / ki bi lahko bil moj sin ali ljubimec« (57). Čeprav po definiciji ne gre za pedofilijo, je sama aplikativna vrednost opisanega odnosa problematična, saj bi sodobna družba tako izjavo ostro obsodila v primeru, če bi jo zapisal/izrekel moški. Morda je tukaj olajševalna okoliščina vendarle literarni diskurz, a tudi ta ni prenesel obtožb strokovne javnosti proti priljubljenemu mladinskemu pisatelju Vitanu Malu in njegovemu kontroverznemu romanu Napačna odločitev, kjer je prikazan šolski primer pedofilije.
Kljub nekaterim kakovostnim, svežim in družbeno neobremenjenim idejam (npr. »in čeprav si bil že popolnoma gol, / sem se obrnila k tebi in te prosila, da se slečeš.« (Saloma, 27), »Ko sedim v avionu, se svet razpre, / njegovo drobovje obvisi v zraku / kot srce prašiča v galeriji / na bioart razstavi« (Proti sredini, 43), »Dovolj je ena sama sekunda, […] da se besede, ki si jih v besu izrečeva, / kot kateter zadrejo pod kožo.« (Premiki, 77)), ki na vsake toliko časa pesniško zbirko dvignejo nad povsem povprečno trivialno, žanrsko literaturo, teh elementov v knjigi primanjkuje. Vprašanje, ki se mi je postavljalo skozi branje, je, ali je moški populaciji knjiga resnično všeč ali gre pri njihovih pozitivnih odzivih nanjo predvsem za strah pred etiketo »maskulist« ali morda celo »mizoginist«.
Naj zaključim z mislijo, da pesniška zbirka Alje Adam Dolgo smo čakali na dež navkljub njeni lahkotnosti ni univerzalno slaba, pač pa preveč usmerjena k ženskemu občinstvu, kar niža priljubljenost pri moškem bralcu.