Tonja Jelen: Med imaginarnimi odsevi
Danica Križanič Müller: Na predvečer spremembe
(Založba Pivec, 2015)
Zadnja pesniška zbirka Danice Križanič Müller z naslovom Na predvečer spremembe posega še globlje, kot je avtorica to upesnjevala zlasti v tretji, predzadnji zbirki Doseganje glasu (Založba Pivec, 2009), za katero je bila tudi nominirana za Jenkovo nagrado.
Subtilni pesniški svet se odpira v vsej razsežnosti – prehajanje med imaginarnim in realnim, alogičnim in logičnim ter fizičnim in duhovnim gibanjem je vse tisto, kar daje pesniški zbirki presežek (ena izmed pesmi nosi tudi tak naslov – Presežek). Pesmi, pogosto vezane v cikle, so kot stopnjevanje spoznavanja in prehajanja iz ene točke v drugo, v katerih ne gre za razvijanje posameznih zgodb, temveč osebnostno spoznavanje lirskega subjekta, ki je v svoji zrelosti že zdavnaj prerasel okvirje, vendar ga posamezne izkušnje, opažanja še zmeraj presunejo in potegnejo v vnovično razmišljanje.
Avtorica se tudi sama opredeli, kaj upesnjevanje je in kaj vse ji pomeni – to ni le hipno ubesedovanje čustev ter vzgibov, temveč mnogo več – proces, ki si zasluži ves svoj čas, brez odvečnosti, patetike: »Ko odlašam z besedo, jo zadržim. / Vse ostalo bi bilo pretirano.« (pesem Zadržana beseda)
Naslovi pesmi so izbrani premišljeno in v določenih ciklih delujejo sosledno, zlasti Z otoškega vrha, v katerem so pesmi po naslovih razdeljene po delih dneva – Jutro, Poldan in Večer, s katerimi prikaže eksistencialno problematiko v položaju, ki je nasproten pogosti rabi. Jutro tako predstavlja težo: »Ptice so še zadnji znosni odmerek mogočega / na svetu« (pesem Jutro), medtem ko se vsi ostri robovi zgladijo na večer: »… Šele sedaj razumem, da / se vse stika v isti ravnini in je vseeno, / ali se poljubljaš ali spiješ dolg požirek dneva / zvečer ob uri, ko zahaja sonce …/« (pesem Večer)
Tematsko so pesmi zaokrožene – v kritičnem duhu eksistencialne problematike, v osamljenosti lirskega subjekta, ki ga lahko zaduši preveč ljubezni ali premajhna stopljenost v družbi. Hkrati pa samost ni nujno odvečna, ampak presežna, saj lirskemu subjektu daje možnost osvobajanja in prepoznavanja samega sebe. Lirski subjekt naj bo tako še zmeraj individuum, šele kasneje je lahko del skupnosti.
Upodabljanje narave, zlasti letnih časov jeseni in zime kot obdobij zrelosti in spoznanja, je v pesmih doseženo z razvijanjem podob in rabe metafor. V ciklu Na predvečer spremembe, ki se začne z istoimenskim naslovom pesmi, je kot metamorfoza, ki lirski subjekt preoblikuje od fizične bolečine – Vrtoglavica, preko vseh prispodob, vezanih na naravo, ki je povezana s cikli in določena s časom miru, počitka – zimo, ki v notranjem smislu daje čas brezčasju –, a ravno zato z možnostjo za razsežnosti v razmisleku in poglobitvi refleksije.
Pesniški jezik je izbrušen v stilistiki ter nežen in tekoč v zvenu – pesmi ravno zato odsevajo lahkotnost in se ne lomijo. Tudi v pesmi Sneg, ki v zadnjem verzu vsebuje besedo »lobotomija«, sprva deluje tuje in trdo, a doseže učinek streznitve v smislu prehoda v realni svet.
Navezava na avtorje, kot sta Jacques Roubaud in Pierre Reverdy, je tudi premišljena, hkrati pa odpira nova iskanja povezav z njunima poezijama.
Pesniška zbirka, ki je kot gibajoča ladja po imaginarnih prostorih časa in krajev, je zaokrožena celota pesmi, ki te ne pustijo praznega in hladnega. Ne samo zaradi jezika, pesmi, pesniških figur in iskanj razčlenitev, temveč vprašanj, ki jih odpirajo in razpirajo.
