Zoran Pevec: Fotografije v ogledalih

Dejan Bogojević: Odtisi
(Hiša poezije, zbirka Poetikonove lire, Ljubljana 2012; iz srbščine prevedel Ivan Dobnik)

Dejan Bogojević je srbski pesnik, iz zapisa o avtorju pa izvemo, da se je rodil v Valjevu leta 1971, iz česar lahko sklepamo, da gre za srednjo generacijo srbskih pesnikov. V nadaljevanju izvemo, da vendarle ne gre le za pesnika, temveč za umetnika, ki je tudi pisatelj, antologist, književni kritik, esejist, slikar, likovni kritik, urednik … Izjemna vsestranskost nas navaja na misel, da je tako raznolika tudi njegova poezija. In Ivan Dobnik, pisec spremne besede ter prevajalec pesniške zbirke, ugotavlja, da je Bogojevićeva poezija pogosto povezana s slikarstvom. Pisec spremne besede Srba Ignjatović piše, da ga stroka uvršča med postavantgardiste ali neoavantgardiste, kar daje nekoliko slutiti na vpliv srbskega nadrealizma. A, kot bomo videli v nadaljevanju, bi to bila prešibka označitev te poezije. Bogojevićeva poezija je namreč vse kaj drugega kot le ponovitev vpliva književne struje iz prejšnjega stoletja, saj je, kot ugotavlja tudi Ignjatović, kompleksna, vsekakor pa posebna tako na jezikovni, kot na pesniško magični ravni.
Prevedena pesniška zbirka Odtisi (prevajalec je ugledni slovenski pesnik in urednik revije Poetikon, Ivan Dobnik) je formalno gledano sestavljena iz uvodne pesmi in iz petih sklopov, katerim je dodan izbor pesmi iz Bogojevićeve novejše zbirke z naslovom Kompozicija, rana poezije. Naslov uvodne pesmi je Ni pesmi nemih. In tako kot ni slike slepih, četudi slepi včasih več »vidijo« kot drugi in gluhi več »slišijo« kot slišeči, tudi ta pesem prinaša misel o tem, da poezija pove o naši zavesti in bistvu bivanja na svetu prav tisto, česar sami po sebi ne zaznamo in ne spoznamo. Bogojevićeva pesem je tu zato, da nam pove tisto, česar brez nje ne bi uvideli. Pesniški jaz je v omami, v mirovanju misli, in Jaz je v sebi vedno nedokočno nedosežno zares spoznaven, kot »Domiselna notranjost / Neizbežno / Zrnasto in vlažno brezno«. V nadaljevanju se lirski subjekt fragmentarno nanaša na misel o Besedi, ki že v naslovu s »pastjo« namiguje na to, da se z njo ne da (do)povedati vsega, da je kdaj treba witgensteinovsko obmolkniti, saj se sicer prav lahko znajdemo v pasti, v iskanju približanja med označencem in označevalcem, med pomenom in besedo zanj. Nahajamo se v dobro premišljenih skicah iz misli in govorice v pogledih, ki kažejo na to, da smo vizualni, da nam tudi – ali morda predvsem – slika kaže eksistencialno podobo življenja in spoznanja o njem (»Vid mi puščavo je naselil«). Na začetku smo zapisali morebitni nadrealistični vpliv in ena takšnih pesmi je gotovo Pes v mislih. Tu je v mislih »odlita topovska hrana« in »slast jeze« in skoraj groteskna podoba psa kot varuha misli ali grozeče spominjanje na vojno ... Nizanje različnih občutkov in razmišljanj nas ves čas vodi z dobro premišljeno pesniško besedo, pretanjeno, dognano, brez odvečnih zastranjevanj ali dolgoveznih miselnih cerebralnih zavojev. Decidirano, odločno, asketsko. Inovativni genitivni metafori, kot sta »pokrovi hribov« in »tipalnice nezadovoljstva« sta del pesmi, ki kot »Dan« potrebujeta samoto, da bi v njej spoznali tudi bolj temne plati življenja, v katerih so včasih (s)poročila v »zamolklih objavah«. Lirski subjekt se vprašuje, kaj je napaka bivanja, in se zaveda, da ni vedno dobro iti čez rob, in potem, ko se na tem svetu vse zgodi, se tudi vse pomiri, kot v pesmi Rumene globine zvona (Potem … / Spokojna noč). Že skoraj neverjeten nabor besedišča se giblje med »čudežnim stečkom«, »odmevom dežja«, v »barvah nespečnosti«, »srebrnkastih nasmeških« in z »osipom časa« v kronotopu različnih prostorov v skorajda brezčasnosti. V prostoru brez kraja in časa sta Ona in Jaz, sebstvo in drugi, v trenutku brez smrtnosti ali nesmrtnosti nad vodo, senco in celo nad pesmijo. Pesniški jaz spoznava drugega in sebe, v nagonu in v podzavesti, v egu in nadegu, in ko je najbolj zares blizu svojemu bistvu, je pravzaprav, kot vemo tudi iz psihoanalize, v drugem; in takrat izve o vsem največ in je najbolj zares samosvoj (»Dotik notranjosti / izvabi niz zlatnikov«). V takšni poeziji je pomembno tudi iskanje otroka v sebi, četudi je to v daljavi, zamegljeno, kot v pesmi Temna voda, v kateri »globina izvora pogoltne« spomine na otroštvo. Pesem se porodi v slabi in dobri izkušnji, v gozdu, kjer lirski subjekt »ne more sanjati barv« in v »ljubezenskem vrtu«. Včasih se pesem nanaša na preteklost oziroma na zgodovinsko osebnost, kot na primer v pesmi z naslovom Zvezdnate karavane nad Srbijo, posvečeni vladarici kneginji Milici, ki je predstavljena kot pozitivna predstavnica nacije, s katero se vzpostavi »večno sonce nad Srbijo«.
Zapisali smo, da ima na Bogojevićevo poezijo vpliv slikarstvo in ena od takšnih je pesem z naslovom Salvador Dali, kar je v skladu s pesnikovo delno usmerjenostjo k nadrealizmu. V njej je fragmentarno pesniško opisana slika »Dekle ob oknu«, kar je zapisano tudi v opombi pod pesmijo (»Dekle ob oknu / Pogled sili v zgrbančen glas / Slapovi v jutru«). Na slikarstvo pa se nanaša še nekaj drugih pesmi (Žitno polje z vranami, Zmeraj Bosch).
S sklopom z naslovom Ime, slika ... preidejo pesmi iz fragmentarnosti in eliptičnosti v nekoliko bolj pripoveden ali morda bolje miselni način pesnjenja. Pesniški jaz vidi v zrcalu in v času podobo samega sebe, svoj drugi in morebiti pravi jaz (»V ogromnih ogledalih / Vidim svoje fotografije […] Čas ki me lahko ubije / Kot preslikano slepilo / Na gladini jezera // Kot odblesk / Podaljšanih podob / Ki se stapljajo v eno // V ogledalu«), iz skoraj pozabljene preteklosti raste življenjska sila »Iz starega / Zapuščenega čolna / je zrasel trs«. Včasih je dan izgubljen »kakor slepi naboj«, kdaj drugič se pesniški jaz vrača k spominu na deda ob bregu Morave in plava z miselnim tokom življenja, naprej in nazaj, in kdaj spet obstane nepremičen: »Plavam z ritualom uma / Plavam po reki navzgor in navzdol / Plavam na mestu«. Na splošno je pesnikov jaz izjemno pretanjeno zaznamovan z vrsto življenjskih, miselnih in dejanskih situacij, nahaja se v legah s sabo, z drugim, s svetom. Zazna vse od najmanjše podrobnosti do širnega vesolja, od mikro- do makrokozmosa. Takšna je tudi naslovna pesem Prelivi, odtisi (v originalu je naslov pesniške zbirke Prelivi, otisci ...), v kateri se prepletajo spoznanja o dobrem in slabem (»zrak ima vonj po vaniliji«, a »močvirje / Skriva odtise globokega hladu«), ljubezen in grešnost (»Kakor ljubezenski krik / Skozi dolgo noč / Na vzglavju grešnikov«), na zunaj vidno in v pesmi zapisano (»Sence vidnega / In radostne pesmi«), skratka vse, kar je in kar se dogaja v »vrtincu mirnega dne«. Lirski subjekt je na sledi življenjske poti, v lacanovskem manku tistega, kar morda še bo, ali v derridajevskem dopolnilu tistega, kar je že bilo.
Zadnji sklop zbirke Odtisi ima naslov Plava naselja. To je poetična proza, kot ugotavlja tudi pisec spremne besede. V njih gre za poglobljeno iskanje prehajanja iz enega v drugo stanje, tudi nekoliko temačno, za spoznavanje življenja z otrokom v sebi (»Z vrtiljaka dvignem otroka, dokler / se zora ne zbudi«), a ta otrok se v pesmi Modri kamen s časom vse bolj odmika, dokler ga odraslost ne postavi pred »steno«, od koder ne more več naprej (»Po samo še nekaj korakih je bila pred menoj ogromna modra / stena. Ni se bleščala. Nisem mogel naprej. / Odrasel sem«). Pesniška življenjska izkušnja se v tej poeziji giblje od vsakdanjih dogodkov, od slikarskih podob in življenjske realnosti do filozofskih spoznanj in v pesmi Romanje celo do budistično izkristalizirane misli o učitelju, učencu in naravi – narava je nad vsem, kar človek zavestno dojema, zaznava, razumeva. Ko učenec očisti vrt odpadlega drevesa listja, ga vesel pokaže učitelju, učitelj pa potrese drevo, da odpade listje na tla in reče: »Šele sedaj je vrt.« Bog je narava, svet je naraven in celovit brez človekovega posega in »božja pot« je »Hoja po mehki travi«. V takšnem svetu se pesnikov jaz dotika zemlje in neba, resničnosti in sanj, kar se v samoti pisanja pesmi spodobi za kakovostno poezijo.
To je odkritje poti, ki jo lirski subjekt nakazuje tudi v zadnji pesniški zbirki v dodanem sklopu. Tudi tu ima svoje mesto čista neomadeževana narava, svet brez človeka: »Brez sledov ljudi«, a je tudi igra med materijo in antimaterijo ter »miselnimi oblački iz stripov«. Za te pesmi je značilen neverjeten nabor besed, pesniška čarnost in miselna dovršenost. Sklop zaključuje pesem, ki s sliko hčerke kaže na razumevanje in dojemanje mladosti ter odraslosti, na odnos med očetom in hčerko, med otrokom in staršem, spoznavanjem tubivanja, sebe in drugega, minevanja, a predvsem življenjske sile, ki nas z našimi potomci vodi v svet čudenja in začudenja, spoznavanja in vedoželjnosti. V tej pesmi morda lahko iščemo in najdemo »fotografijo v ogledalu«, sebe v drugem, v svojem potomcu in v našem zanamcu, vsa zbirka pa je v poetičnem brbotanju, ki ga označuje lirski subjekt Dejana Bogojevića z dobro umerjeno besedo, v recepcijsko estetski taktiki, ki zna zaznati najmanjše podrobnosti in se obenem zaveda, da prihaja pesem-slika iz ene samote in tišine v drugo samoto in tišino, od pesnika k bralcu, od sledi in odtisov do uglajene in dovršene pesniške besede.

(Poetikon 65-66)