Ivan Dobnik: Dolgo odhajanje
Maja Haderlap: Dolgo prehajanje, prevedel Štefan Vevar
(Mladinska knjiga, Ljubljana 2015)
Dolgo prehajanje je zbirka nadvse senzibilnih pesmi s pomenljivim naslovom. Slovenska pesnica Maja Haderlap jih je napisala v nemškem jeziku, nemški naslov »langer transit« in pesmi za njim pa je z izjemnim posluhom za poetičnost jezika prevedel Štefan Vevar. Že na samem začetku smo soočeni s posebnim paradoksom: slovenska pesnica, ki napiše zbirko pesmi v nemškem jeziku, s pomočjo ustanove Traduki in enega najuglednejših slovenskih prevajalcev iz nemškega jezika, dà prevesti svoje pesmi v lastni materni jezik. Paradoks se skozi branje pesmi razkriva kot prehajanje iz slovenskega v nemški jezik. To prehajanje je dolgo, boleče in izjemno čustveno. Lepota, ki žari iz pesmi, je vezana na slovenske pokrajine, na slovenski jezik, na slovenske besede, na spominjanje življenja, ki ga je avtorica črpala iz narave in zgodovine Slovencev, zlasti zahodnega območja. »Dolgo prehajanje« je v resnici »dolgo odhajanje«, dolgo odseljevanje iz slovenskega jezika v nemški jezik, ki je po presoji pesnice, kot je mogoče razbirati in razumeti iz posameznih verznih mozaikov, »večji« in »bogatejši«, slovenski pa ostaja romantično omejen na poezijo, bi lahko rekli da celo na polja »razčustvovanosti«, resignacije, ne-bojevitosti in na neko pod-alpsko deželo sicer na sončni strani Alp, ki pa ji ne prinaša posebne slave. Maja Haderlap tega sicer nikjer eksplicitno ne izpove, je pa takšen vtis vseskozi nadvse jasen. Čemu pesniku ali pisatelju pisati v jeziku, ki šteje dva milijona govorcev, bralcev pa je seveda še veliko manj, kaj šele bralcev poezije. Skozi takšno motrenje ima slovenska poezija seveda zelo malo možnosti. Je Maja Haderlap po izidu romana Angel pozabe v nemščini in po zbirki pesmi v nemščini »dolgo prehajanje« postala avstrijska pisateljica in pesnica? Nemara je takšno spraševanje o razlogih preselitve v drug jezik neumestno, kot pesnik pa, ki ravno tako pišem v slovenskem jeziku, avtorici izrekam priznanje ter hkrati obžalujem izgubo zelo pronicljive ter rafinirano senzibilne ustvarjalke. Pesmi »dolgega prehajanja« so nežne mojstrovine, verjetno so ravno zaradi perspektive pisanja v nemškem jeziku pridobile razsežnost odtenkov, tonov, svetlob, ran in radosti, ki jih sicer nebi. Razpnejo se vse od otroštva v skorajda sanjsko žarečih, svetlih pokrajinah hiš, rastlinja, živali in dogodkov pa vse do razmislekov o slovenskem jeziku in zgodovini slovenskega naroda, ki ni zgodovina zavojevalcev, imperialistov ali kolonizatorjev, ampak vseskozi boj maloštevilnih za lastno identiteto skozi svoj jezik. V ciklu štirih pesmi »karantanija« se dotakne obupnega slovanskega napora za preživetje od Samove plemenske zveze naprej. V ciklu pesmi »dolgo prehajanje«, na katerih je težišče zbirke, na nek način žaluje za jezikom, iz katerega se je, kot pravi, izselila. Govori o »hiši starega jezika«, o »jeziku, ki je ni mogel nasititi.« Sledijo pesničini spomini, nostalgija, vračanje v otroštvo, ki je v poeziji konstitutivni temelj pesniške vizije. Sporočila v pesmih so pretresljiva, sugestivna, v »sanjajočem jeziku« se sooča z osebno nujo po preseganju meja jezika, njenega malega slovenskega jezika, ki ga, paradoksalno seveda, opisuje v nemškem jeziku. Še kako se zaveda problema prevajanja med jeziki, oziroma prehajanja in preselitve v drug jezik. Ker so mnoge besede neprevedljive in lahko v drugem jeziku najdevamo le približke, se sprašuje tudi, kako bo zdaj z njo v nemškem jeziku, seveda v območju pesniških nians, pomenov, ki jih vedno znova generira poetična govorica. Drugi temelj zbirke »dolgo prehajanje« Maje Haderlap je cikel »hiša ljubezni«. V dvanajstih pesmih z elementi erotike, nežnosti in ljubezni z izostrenimi čuti za predmete okolja, v katerem sta ljubimca, spregovori pomen dvojine in usodnost razmerja med moškim in ženskim principom. Prizori v pesmih so opisani z bogatimi nadrobnostmi, verzi drhtijo od besed iz narave, do katere je pesnica še posebej pozorna, vendar ni sentimentalna ali romantična, kar bi lahko bila sicer velika nevarnost pri opesnjevanju večne teme ljubezni. Pri tej pesniški temi ostaja torej ustvarjalno natančna in neposredna, pozorna in univerzalna opisovalka notranjih stanj ter razpoloženj med ljubimcema, zlasti pa seveda njenih lastnih. Sočno tkivo pesmi dopolnjujejo besede rastlin in sadežev, metafore so zelo prožne, saj slikovito rišejo prizore in hkrati puščajo odprto pot bralčevi domišljiji. V ciklu »nevidna deklica« se vrne k otroštvu, k lastnemu pra-začetku samozavedanja, kar je ravno tako pomembno v perspektivi celotne pesniške zbirke, saj nam še dodatno osvetljuje posamezne dele. Maja Haderlap zaključuje knjigo »dolgo prehajanje« s spominom, osrednjo kategorijo poezije nasploh. Zaključek naslovi »spomin spominčica spomenik«. Je nekakšno dokončno slovo od pretekle pokrajine, ki je seveda pokrajina jezika, v kateri je »kralj Matjaž« zazidan v goro in narkotiziran ter se nič posebnega ne zgodi. Prehaja v drug jezik, vendar ne na način kot nekoč Tomaž Šalamun, ampak v celoti. Dolgo prehajanje Maje Haderlap je nemara njeno dokončno slovo od pisanja v slovenskem jeziku, je zbirka nežnih jezikovnih mojstrovin, kateri je svoj pečat brez dvoma dodal tudi prevajalec Štefan Vevar, je univerzum pesniških pokrajin, ki mogoče ne bi nastale, če bi bile izvirno pisane v slovenščini, »distanca« jezikovnega odmika pa ji je dodala tone in patino barv, ki jih v spokojnem poletnem prebiranju poezije shranimo v kraljestvu domišljije in premišljevanj o sebi, o našem smislu ter lepoti jezika, kateregakoli že, ter o dolgih in zato rodovitnih prehajanjih med njimi.
