Marceline Desbordes-Valmore - Poezije

Marceline Desbordes-Valmore (1786-1859) velja za najpomembnejšo francosko pesnico po Louise Labé in predhodnico velikih mojstrov moderne francoske poezije: Rimbauda in zlasti Verlaina, ki sta bila njena velika občudovalca. Poezija Marceline Desbordes-Valmore je bila že v času njenega življenja zelo cenjena, s svojo skromnostjo in nevsiljivostjo si je avtorica pridobila priznanje v krogu pesnikov in pisateljev, dopisovala si je med drugimi z Balzacom, Hugojem, de Lamartinom, de Vignyjem, leta 1859 pa je za življenjsko delo dobila tudi nagrado Francoske akademije. Njen občudovalec je bil tudi sloviti literarni kritik Sainte-Beuve, ki je po njeni smrti napisal študijo o njenem življenju in delu.
V Poetikonovih lirah je pod naslovom Poezije izšel obsežen izbor njene poezije v prevodu Marije Javoršek in s spremno študijo Žive Čebulj.

Moja soba

Domovanje moje
proti nebu gleda;
luna tu z menoj je,
resna vsa in bleda.
Kaj mi mar je danes,
če nekdo zvoni!
Saj obisk ni zame,
kadar njega ni.

Skrita pred ljudmi sem,
rože vesti skušam,
prav nič jezna nisem,
joka moja duša:
brez zaves ves sinji
nébes od tod gledam;
zvezde na modrini,
blisk in grom – seveda!

Stola tu sta dva in
gledam prazni stol:
za trenutek najin,
dostikrat njegov.
Stol zaznamovan je
s trakom – že dolg čas
v svojo usodo vdan je,
kot sem vdana jaz.

Življenje

O oblak, oblak,
potnik skozi zrak,
te neurje zvije
in te blisk razbije;
tvoje rdeče boke
plamen napolnjuje?
Sončeve otroke
– duše – prepeljuješ?

Daj, na krila svoja
mojo dušo vzemi;
trudna duša moja
je življenja v meni.
Duša ovenela,
ki tu spodaj tava,
ve – ni zemlja vela
domovina prava.

Vzemi me s seboj!
Ko nagovori
komaj glas te moj,
komaj uzró oči
tvojo žarno haljo
kot odsev blodeč,
piš spodi te v daljo
bežen – ni te več!

Žensko pismo

Saj vem, da ženske pač ne smele bi pisáti,
a pišem ti,
da mogel, ker odšel si, v mojem srcu brati
od daleč bi.

Pisala bom o tem, kar, v tebi porojeno,
je bolj lepó;
o tem, kar ljubiš, mnenje stokrat ponovljeno
se zdi novó.

Naj tebe vodi v srečo! Jaz to pričakujem,
čeprav hip vsak
občutim, kot da grem, da tvojih nog začujem
blodeč korak.

Se ne odvračaj, če ti lastovka letela
bo nad potjó,
saj zvesta jaz le rada bi prijela
te za rokó.

Odhajaš: vse odhaja! Vse na pot se žene:
luč, cvetje – kam?
Poletje gre s teboj, v neurju puščaš mene
samó solzám.

A če živimo le od upa in slepí
me zdaj obup,
storiva kaj: jaz solze zadržim in ti
ohrani up.

Bi – ker sem eno s tabo – v mukah ne hotela
uzreti te,
saj pomenilo bi, če ból bi ti želela,
mrzeti se. 

Saadijeve vrtnice

Vrniti vrtnice sem davi vam želela;
preveč shraniti pod trakove jih hotela,
da tesni vozli niso vrtnic zadrgnili.

So razvezali se, se vrtnice razsule
in v vetru vse v daljave morske so odplule
z valovi, ki ne bodo jih nič več vrnili.

Se voda je vsa rdeča, kot v plamenih zdela.
V obleki, ki se vonja vrtnic je navzela,
na meni rož dehteč spomin boste čutili.

Sužnja in golob

Razpri v vetrove krila, o golobček moj,
v teh strtih prstih pusti mi obroček svoj.
Preveč si že objokoval svoj cilj – ljubiti;
uživaj srečo spet – ne smeš se več vrniti.

Na valu naj pristaneš, vzpneš se pod nebo,
na sužnjo ne pozabi v letu čez zemljó.
Saj te rešila je, da moreš spet ljubiti;
zapusti sámo me, ne smeš se več vrniti.

Vso slast življenja v sinjem zraku spet užij!
Boga, ki te odrešil je, poljube pij!
Razgret od sonca, potopljen spet v slast ljubiti
odleti stran od tod – ne smeš se več vrniti.

Jaz, ptič brez kril – obroček tvoj bom obdržala;
ti v raj boš zletel, jaz pred vrati bom ostala.
Peruti ti drhtijo, ko smeš spet ljubiti;
golobček, Bog s teboj! Ne smeš se več vrniti!

Okov kovačem odpuščanje prosit hiti;
ker rabljem si ušel, ne smeš jih več mrziti.
Nad smrt se dvigni zdaj, ko smeš ljubezen užiti:
kot ona bodi blag … Ne smeš se več vrniti.

Ob Leopardijevi knjigi

Številni vzdihi že iz veka v vek ječé,
da o ljubezni modre duše poučé.
O modreci! Naj vzdihi še od dlje privró,
še vas sladkost njih žgoča kdaj ganila bo.

Če morate v samoti svoji ohraniti
notranji mir, ki mora študije voditi,
očem ne dajte zreti v bliskanja iskriva
neurij večnih, v nežnost, ki se v verzih skriva,

v minulih bolečin pozvanjanju drhtečem,
v teh spevih, kriku vedno skritem, a tožečem.
Naj drzni vas pogum nikar ne zapeljuje
v ljubezen, kot jo Leopardi objokuje!

O Leopardi! Krist, pozabljen od očeta,
hlepeč po smrti brez nebes, ki jih obeta,
ker vanje ključ, viseč nad vsako zibko, vodi,
odpre pečat neodstranljiv za rod prihodnji,

Sovražnik lastni! Ne verjeti, le ljubiti!
Na ustnah čutiš vodo – si ne upaš piti!
Boga ne čutiš v duši vrtnice cvetoče!
Ne usmiliš angela se, ki ti v srcu joče!

Kaj angeli trpe od duš ljubečih, slepih,
besed ljudi, ki nočejo se razumeti,
kaj bitk bilo je enih z drugimi začetih,
ne zvédite, če – modri – hočete živeti!
Joj! Smrt! Resnično prebujenje iz iluzij!
Svoboda bo kraljestvo tvoje brez laži!
Bo dan, ko bo resnica o vseh dušah znana,
to Bog bo sam, Bog sam … To bo ljubezen sama!

Muren

»Kakor muren sem razvnet
jaz živela,
skromno žetev za obed
sem imela.
V mleku kruha mrvica –
to sem pila,
si za molek zrnca
naprosila.

Vtkala v stih, kot mi je všeč,
smeh, gorje,
kot opeva gostoleč
ptič solzé;
je dokaz zveneči plamen,
ta simbol,
da prav vsako dušo gane
jok in ból.

Amor mik, skrb potrebuje,
da živi,
kakor jok mi niso tuje
radosti.
Kaj mi mar, vsak za trpljenje
je rojèn,
saj le kratko je življenje,
torej mrêm.«

Pevka še paberkovala
je po njivah,
da bi zlati klas pobrala,
kjer se skriva,
ko žanjica jo, ki žanje
vso zemljó,
vzame, da bo šla cvrčanje
pet v nebo. 

Odidi v miru

Odidi v miru, ból preljuba,
saj si dovolj me preplašila,
dovolj očarala, ganila …
Odidi daleč, ból preljuba,
nevidni ljubi! O, izguba!

Dovolj mi tvoje bo ime,
naprej me bo zasužnjevalo;
mi vse življenje bo obdalo,
kot žgoča vez, saj bo ime
nadomestilo za srce.

Joj! Mislim, da sem nevedé
nesreče kriva kje morda;
sodnik neprostovoljni, da
prišel si, da za to gorje
me zdaj kaznuješ nevedé?

Bila prej glasba je in kres,
otroški smeh, ples kot iz sna;
potem prišel je čas solza,
noči vročične, groza vmes …
O zbogom, glasba, igra, ples!

Po lepi poti reši se,
ki lastovka jo preletava:
to je ljubezni pesem prava;
ne zgubi je na poti kje,
zato mi spusti iz rok srce!

Zvečer v molitvi mi iskreni
daj, da še moje solze vró,
saj tebi v škodo ne tekó!
V pogovorih jih ne omeni!
Dovolj bo Bogu vzdih iskreni.

Osuta krona

Osuto krono zdaj odnest bom šla, bom šla
v očetov vrt, ker tam prav vsak cvet oživi;
klečé tam svojo dušo bom razgaljala:
s skrivnostmi oče vse premaga, kar boli.

In šla, in šla mu reč bom – mórda le s solzámi:
»Poglej, trpela sem …« Pogled upre vame svoj;
drugačno – mik zbledél nikogar več ne mami –
me prepoznal bo, saj je vendar oče moj.

In rekel bo: »O, ti si, duša zapuščena!
Pogreša zmedeni korak tvoj zemske póti?
Tvoj Bog sem, draga duša; tu boš potešena;
tu moje je srce, tu dom je tvoj – le vstopi!«

O blagost! Srčni mir! Zavetje sveto! Oče!
Otroka, ki je jokal, ti zaslišal si!
Prišla sem k tebi, ker to upala sem vroče
in ker vse, kar zgubila sem, imaš zdaj ti.

Ti rože ne zavržeš, ker je ovenela;
na zemlji je to greh, ga oprosti nebo.
Nezveste tvoja milost me ne bo preklela,
saj nisem nič prodala, vse je dar biló.

 

*

Ime naj moje senca ničeva bo, mila,
ki bi nikomur muk, strahu ne povzročila!
Naj kakšen revež, ki govoril je z menoj,
ga nosi v srcu potolaženem s seboj!

 

*

Ti zvezd iz svoje krone nisi razsejala
na usahlo ogledalo struge svojih dni.
Odšla si, preden si vsem dnem vsebino dala,
in svež spomin zdaj nate v njej naprej žari.

 

Prevedla Marija Javoršek