Emily Dickinson - Poezija

Emily Dickinson se je rodila leta 1830 v mestu Amherst v ameriški zvezni državi Massachusetts ugledni, vplivni in razmeroma premožni družini. Po končani izobrazbi se je vrnila domov, kjer je živela do svoje smrti leta 1886. V tem času je napisala skoraj 1800 pesmi. Objave ni iskala, veliko pesmi pa je v znameniti in obsežni pisemski korespondenci delila s svojimi znanci in prijatelji. Največ pesmi je napisala v času ameriške državljanske vojne (1861-1865), ki je njeno življenje močno zaznamovala. Tedaj pričakovani javni izpovedi svoje vere se je odrekla in zaslovela kot ženska v belem, ki v nedeljo ne hodi v cerkev in le redko zapusti očetovo hišo. V svojih pesmih je, stopajoč prek razpok med minljivostjo in večnostjo, življenjem in smrtjo, mirom in vojno, opevala veličastno čarobnost naravnega sveta, ki pozornemu opazovalcu poklanja tuzemski raj. Posmrtna objava njenih zbranih del je Emily Dickinson v desetletjih po njeni smrti naglo vzpostavila kot največjo ameriško pesnico vseh časov.

7

Ko proti domu stopamo,
copat bolj živo gre –
Žafran – dokler ne zraste,
Vazal snega bo le –
že dolgo Alelujo
sta nesli ustnici
Mornarjev, ki so peli,
ko so po bregu šli.

Iz Morja Biser trga
Ponirek kot zlato –
Serafov voz – Peruti
sta – prej vezani na dno –
Tèma je jutra Platno –
Kraja – nam zapusti –
Smrt, le zazrtost burna
je k Neminljivosti.

Zračunati ne morem,
če daleč Vas leži –
kjer Angeli skrbe za –
Posest, ki Noč krasi –
obraze skriva Klasika –
a verno Mrak slavim –
iz čigar grobnic svetih
Vstajenje to rosi.

9

Prek steze – prek robidja –
skoz jaso – in skoz gozd –
često korak tatov nam
je prečil pusto pot.

Zvedavo volk je prežal –
osuplo čuk strmel –
satenasti lik kače
skrivaj se mimo vil –

na plaščih dlan viharjev –
z neba meč strel iskriv –
s Peči nad nami divje
je lačni Jastreb vpil –

silén s kazalcem mamil –
»Le pridi,« šepnil dol –
s to druščino –
to pot prešli
otroci so domov.

30

Zgubljen! Čolniček izgubljen!
In noč hiti nad nas!
Kdo čolnu bo pokazal pot,
ki gre v najbližjo vas?

Mornarji rekli so – dan prej –
ko mrak je rjavel,
čolnìč se je naporom vdal
in dol in dol zdrsel.

Dan prej – so rekli angeli –
ko vzšel je rdeči svit,
čolnìč je – od neviht uvel –
spet jambor gor in – jadra del –
in plul – žareč naprej!

129

Kokon izpod! Kokon iznad!
Kokon, kaj skrivaš kakor tat,
kar sluti že ves svet?
Le ura, pa z dreves vedrí
skrivnost, ki v blaženosti ždi
in vklenit se ne da!

Le uro v Bubi preživi,
pa vedro nad livadami
Metulj bdi v let razpet!
Trenutek le, da poizve,
pa umnejši »Sodnik« že gre
spoznavat širni Svet!

130

V teh dneh se Ptice vrnejo –
peščica le – le Ptica, dve –
da se nazaj ozro.

V teh dneh nebo odene spet
v odtenek Junijskih se spletk –
v to modro-zlato laž.

Čebel prevara ne slepi –
a skoraj prepričljivosti
verjamem tvoji jaz.

Dokler ne priča zrnja trak –
in mehko skoz prečaran zrak
vzhiti plahoten list.

O, Zakrament poletnih dni,
o, Zadnja Hostija v Megli –
otroku mesto daj.

Simbolov svetih prosi duh –
užiti posvečeni kruh –
in vina večnega!