Izkušnja poezije ima svoje analogije v opisih mističnih izkušenj tradicij in izročil vseh časov in prostorov, od Tat Tvam Asi iz Chandogya Upanišade do mistike biti Mojstra Eckharta, pa tudi v izkušnji udejanjenega in konzumiranega intimnega odnosa, ki se v svoji kulminaciji nenehno sprehaja na tanki meji med slo in smrtjo, v prepletu katerih se rojeva, obstaja in nehuje. Izkušnja poezije je izkušnja izstopa iz prigodnega, omejenega in profanega časa in prostora v brez-časje in brez-prostorje; tam se dogajata preplet in zlitje ločenih objektov, kjer kot ljudje umiramo in postajamo, od koder vsakič znova sestopamo v prigodno in profano, a smo vsakič znova hkrati radikalno drugačni, saj pesem usodno spremeni ustroj stvarstva. Izkušnja poezije je v svojem bistvu neopisljiva, saj je tako vseobsegajoča, da je ni mogoče zapopasti in razložiti zgolj z intelektom ali katerim koli drugim znanstveno merljivim spoznavnim aparatom niti je ni mogoče opisati, saj je nadbesedna. O njej lahko govorimo kvečjemu apofatično. Eden najpomembnejših sodobnih pesnikov, mojster Ko Un, postavlja izvor poezije pred besedo samo: »Na Srednjem vzhodu so odkrili 60.000 let star fosil. Po preučevanju so ugotovili, da so to ostanki okostja nekega dečka. Zraven njegovega čela je bil položen cvet hijacinte. Mati, ki je živela pred 60.000 leti, ni bila enaka današnji materi. Verjetno je bolj spominjala na žival, kajne? Ko je umrl njen sin, je utrgala cvet hijacinte in ga položila zraven dečkovega trupla. Molila je in žalovala z besedami: 'V boljši svet greš.' To je poezija. Današnje pesmi prihajajo iz najboljšega dela srca. Pesem je v nas vseh. Tudi v tvojem srcu je zelo lepa pesem.« (Ko Un, Pišem v zrak. Beletrina, 2016)
Zato je verjetno najustrezneje in najmanj smešno reči preprosto, da (dobra) poezija zlomi srce.
Pridevnik »dobra« ironično uvajam namenoma, da lahko v naslednjem koraku zavržem delitev na »dobro« in »slabo«, ko je govora o poeziji. Omenjeni besedi sta namreč sekundarna kvalifikatorja za presojanje objektivno merljivih lastnosti, ki na neki način potolažita potencialnega uporabnika neke stvari, da se z izbiro »dobrega« ne bo opekel in da naj se, po drugi strani, izogiba »slabega«. Gre za tipični mehanizem delovanja človeka, ki ga v glavnem motivira dvoje: použiti čim več in se po drugi strani izogniti vsemu, kar kakor koli posega v njegovo udobje. Pravzaprav gre za arhetipske motivacije, ki bi jih bilo krivično naprtiti zgolj na pleča sodobnega človeka. Iz gledališča denimo poznamo renesančne like commedie dell'arte, ki jih motivirajo binomi gonov: seks-hrana, seks-oblast, seks-denar itd. Tovrstne motivacije odgovarjajo strukturi ega, ki ga na simbolni ravni sestavljajo glava (potreba po biti razumljen), telo (potreba po biti potešen) in srce (potreba po biti ljubljen).
Za razliko od predhodnikov od neandertalca dalje je sodobni čas iz znanih in očitnih, pa tudi bolj subtilnih vzrokov čas podivjanega ega, kot mu v zgodovini človeškega obstoja verjetno še nismo bili priča. Hiperprodukcija in radikalna ter fanatična sekularizacija sta v zadnjih dvesto letih privedli do razkroja slehernih meril, vrednot ter družbenih dogovorov, na katerih je človek tisočletja gradil svoj obstoj in identiteto. Po dveh kratkih, a bolečih izkušnjah je homo homini lupus izvornega stanja, še vedno oropan temeljev, sklenil nove konvencije, utemeljene na individualizmu in ambicijah ega. Te so se do današnjih dni večinoma izrodile v vsebinsko izpraznjen nabor politično korektnih manter, ki s totalitaristično togostjo iztrebljajo še zadnje sledove človeškega v posameznikih in skupnostih.
Ta proces je neizogibno posrkal vase tudi poezijo kot najčistejšo obliko človekovega so-bivanja, ki prežema vse, kar je (bilo) v človeških prizadevanjih najplemenitejšega. Poezijo in umetnost nasploh je podvrgel poceni kvalifikatorjem, kot sta že prej omenjena »dobro« in »slabo«. S temi kvalifikatorji se nato v svetu, ki izgublja zavest o poeziji, opravičujejo tisti, ki odločajo, katero pisanje, ki v resnici sploh ni poezija, bo pod krinko »dobrega« prišlo do potrošnika, kdo od izbranih bo nagrajen za svoje ne-pesništvo in kaj imajo konec koncev z vsem tem avtomehaniki, gospodinje, najstnice in vsi tisti, ki na koncu dne takim pisanjem podeljujejo nagrade.
A poezija z dobrim in slabim nima kaj dosti opraviti. Ta dva in ostali prigodni kvalifikatorji se je ne dotaknejo, ker ni vsa od tega sveta. Jezik, ki ga govori poezija, presega zgolj besede in njihove pomene, preobraža in sprevrača jih, ko plast za plastjo odstira navidezno resničnost in razbija zmotne identifikacije v iskanju izvornega cogita. Poezija je neusmiljena v razkrinkavanju ega, poezija je nasilna, ker vleče v izstop, in bolj ko so zunanje strukture toge in totalitarne, bolj vpije v svojem dvomu in prevpraševanju vsega. Poezija je od predčloveštva plamen Prometejeve bakle, ki brezkompromisno upepeli vse »s človekovim samoljubjem in sebičnostjo vzpostavljene napačne pojme, z malenkostno egoističnim, površinskim 'zakaj' spete zunanje vezi nebitnostnega človeka na ustvarjeno bitje, katerega bitnostna bit je po teh napačnih in ničnih površinskih odnosih zagrnjena in zakrita z videzno bitjo«. (Mojster Eckart, Pridige in traktati. Mohorjeva družba Celje, 1995)
Zato se danes zdi, da je poezija odrinjena na obrobje. A to je spet zgolj eden od popačenih vtisov. Poezija v enaki meri vedno je in je ni. Srednje poti tukaj ne moremo iskati. Njena družbena prisotnost in vpliv pa prihajata in odhajata v valovih, odvisno od stanja in potreb vsakokratne družbe.
Parafraza Karla Rahnerja s Ko Unom: »Ta čas smo ukleščeni v strašanski egoizem, ko pa bomo nekega dne to zavrnili z besedami: 'Ah ne, to ni res,' bomo z rušilno močjo pomerili na družbo. Zato mislim, da nam ni treba preveč skrbeti, le čakati moramo.« Človek prihodnosti bo pesnik ali pa ga ne bo.
Poezija pa v vsakem trenutku preprosto je.
»Kdor teh besed ne razume, naj si zavoljo tega ne obtežuje srca. Kajti vse dokler ni človek tej resnici enak, teh besed ne bo razumel.« (Mojster Eckhart)
