V nekem drugem času in prostoru živimo, tu ni mogoč nadrealizem, magični realizem, modernizem, postmodernizem in kar je še takih pogojnih, orientacijskih izmov, ki za branje, uživanje v poeziji, pomenijo manj kot nič, besedje je zamenjano, dopolnjeno, posodobljeno, nasičeno s predpasniki, ki jih je pred desetletji snel petelin, potem pa jih pojedel, da bi si pridobil moč pred razjarjenim bikom v areni, nasičeni smo z gensko koruzo in grozo in tesnobo in nemočjo in z velikimi ponjavami, ki so zamenjale planjave in z velikimi posodami, ki so namesto ušes. Nadrealizem? Nikakor ne. Zgolj pesjanska prostost, ki viba v pesnikovi zmožnosti, da se izmakne pravilom, da se po prstih približa vsem neizrečenostim, ki čakajo, da bodo izrečene. Je to moja ekscentričnost? Anarhija? Popolnoma narobe. To je moje osvobajanje identitete od prisile sveta, kristalizacija namena, učinkovita izraba danih sredstev in volje, ki se ne posveča igricam prerivanja, ne naslanja se na filozofične kubizme ali celo na znanost, ki podpisuje lažne dokumente raznim trgovcem z novci, psihopatom civilizirane družbe, ki z brezobzirno doktrino vodijo države v zakol. Sheme in zakoni ne prepuščajo niti enega samega žarka luči. V tej temi se najbolje znajdejo advokati, ti poslanci samega peklenščka, ki pohlep obravnava kot pozitivno vrednost napredka. V resnici, ne v virtualnem svetu, smo čisto drugje, smo na razpotju. Celotna človeška vrsta je onesnažila planet do te mere, da verjetno tudi zavore ne bodo delovale. Stanje duha je na psu, barbarstvo na pohodu. Naš čas ni enak onemu, ki je bil, ko so še verjeli v postopno izboljševanje, na dnu smo, na koncu Ideje. Poezija ima zmožnost pokazati na človeške pomanjkljivosti, na njegovo nemoč, ve, da se mora osvoboditi uspavanja, ravnodušnosti, ne pa, da postavlja nove psevdoznanstvene rebuse, željo po nesmrtnosti. Jezerska poezija ni več mogoča, mogoče pa je zavestno premisliti o tem, kako se vzdržati nadaljnjega izkoriščanja virov, ki so omejeni. Ko omenjamo naravo, ko se kar naprej ukvarjamo z njo, ni to zaradi utehe, bežanja, vračanja v njena nedrja, ampak dejansko spoznanje, kako odvisni smo od nje – in da je ne moremo spremeniti, če ne spremenimo sami sebe. Poleg tega je narava, kljub vsemu spakovanju, naša zaščitnica, mir vesoljskih razsežnosti pred neznanskim hrupom sveta in njegovim bebastim proklamiranjem infantilnih gegov. Še kako vemo, da se je potrebno izogniti poceni sentimentalnosti, napihnjeni dobrodejavnosti, da mora vsak sam v sebi sprejeti moč daritve, in da zato ne potrebuje kamer in občestva, da bi zadovoljil lastno potrebo po ljubezni, po naklonjenosti in odobravanju ljudi. Poezija si lahko privošči norčavega klovna: ta je v vseh oblikah in načinih planetarne klaviature, vendar ne igramo z istimi glasbili. Nekateri igramo na drevesno lubje, niso vsi jedci svetlobe. Ograjujem se od neumnosti. Poezija je prarazlika med tržnico in samoto, glej luč sveta, najti jo moraš tudi na smetišču. Poezija brez vizije je na smrt obsojena, zatečena v kakšnem kramarskem taboru. S poezijo se trguje, kot bi bila zgolj sredstvo za dosego ciljev. Išče se nove tržne niše, nove oblike traktorske poezije, cinizem se prodaja kot meglo in temu se smejemo, jaz se ne smejem, smrtno resen opazujem ta fenomen nebrzdane potentnosti. To niso barikade, na katerih je poezija vedno stala v prvih vrstah, prepevajoč Marsejezo, iz oči v oči s primitivizmom, barbarstvom, ki smo mu priče danes. In če bi se malo ozrli naokrog z raznolikostjo pogledov in pesniških praks, bi videli, da tu, pri nas, zaostajamo v nekem odtočnem kanalu, kjer se nabira zgolj ena in ista oblika pisanja, dediščina ameriških modernističnih veščin. Tudi Brodski je živel v Ameriki in tam predaval, toda nikoli ni zapustil svoje izvorne pesniške resnice, ni se prilagodil, da bi lažje vzdržal nepopisno gluhoto sveta. Stvarnost nam vsiljuje bizarnost z absurdnimi odtegljaji vsečloveške izkušnje, kjer zdaj samo še jecljamo. Položaj oziroma stanje sveta je obrnjeno na glavo, je kardinalna in vse pretresajoča danost, iztekajoča se v eno samo ekspanzijo muholovcev, rekrutiranje najnižjih strasti in slasti, postavljanje v vrsto in brezdušno izkoriščanje trpljenja velikanskih množic, ki smo jim obesili na vrat rumene zvezde in jih vse po vrsti označili za ničvredneže, ki motijo naš zahodnjaški način življenja. Pri tem pozabljamo najmanj na dvoje: da so se ljudstva, narodi preseljevali množično v vsej človeški zgodovini zaradi različnih vzrokov, da smo ta zdajšnji emigrantski cunami zakuhali sami s prav tem našim načinom življenja, ki hkrati razgalja tudi vse strateške cilje velesil, ki si lokalno nestabilnost vzamejo za poligon preizkušanja novega orožja in smetišče starega. Poezija medtem bruha nič v koluarske splakovalnike. Oh, ta neznosna, škrbinasta vibajoča pena naključno porojenih pesnikov. Zdaj je noč. Kaj lahko naredi Dolžina noči, namočena v vso to neokusno brozgo, namočena v vse te fluorescentne barve, bliskavice, umetne luči? Lahko pobegne kam? Sama sebe ugasne? Doživi to, da jo pogoltne sončna luč? Saj res: koliko nog ima poezija? Naj vam prišepnem – več kot pet. In mraz? Je mraz, globoko v dušo sega, samo lajajoče pse je slišati na verigah, razbijanje z avtomobilskimi vrati, razkazovanje svojega ega, svoje vrednosti v sistem vpetega, izmerjenega, s posedovanjem obsedenega klovna, preživljevalca lastnih hotenj in neizmernih, pomembnih, pogoltnih želja svete preproščine, ki se enkrat v življenju začudi, kako je nekdo mogel napisati tako izredne knjige, čudovite in nerazumljive in kako je našel čas, da se je tega sploh lotil. Poezija pa ... pa ... Živimo v svetu razvrednotenja, v konkretnem, živem svetu organizmov, naseljenih nevihtnih oblakov, priče smo spreminjanju obličja zemlje, totalnemu izkoriščanju virov, ubijanju ljudi in živali, sekanju obsežnih gozdnih površin, posiljujejo nas na vsakem koraku z lepoto mladosti, z imeti in ne biti, vabijo nas v cenen užitek, v zapravljanje časa, v spakovanje, dramijo nas v še večje medsebojno nasilje; v takem svetu prebiva poezija, sledeč lastni inertnosti, podprti s samim razvojem poezije in njenim univerzitetnim ustoličenjem ali pa se vsem tem zamejenim ugodnostim odpove in začne izgovarjati na glas skupno človeško usodo, vseh živih bitij na planetu. Vemo, da v ludističnem prakticiranju ždi temeljni upor poezije zoper kakršnokoli nasilje, vendar se sprašujem, je to dovolj, ali ne bi zdaj popustili uzde temu, kar je vednost o poeziji in jo spustili ven na svobodo, da bi zadihala s polnimi in ne hropečimi pljuči? Razgaliti svet, ki osramočen gleda v prihodnost. Razgaliti lastno negotovost in delovanje. Odstreti pesniško prebivanje na zemlji, da bi se uresničila poezija. Utopično? Brez utopije je človek truplo, mrtev skunk.
Marko Elsner Grošelj / Koliko nog ima poezija
