Pogovor Cvetke Bevc z Andražem Poličem
V risu tvojega umetniškega obstajanja se vrtinčijo in menjavajo podobe poezije, glasbe, igre. Ali drugače. Trinajst izdanih pesniških zbirk, štiri zgoščenke, vrsta avtorske glasbe za gledališče in film, igralec v več filmih, koncerti s skupino Hamlet express, z Natašo Burger v duetu La Boheme ali samostojno kot Polo de Bard. In več. Ali je za tem vendarle mogoče razbrati osnovno določilo?
Milan Dekleva je nekje usodno napisal, da sem pesnik, skladatelj, glasbenik in igralec; usklajevati vse to, je včasih težka naloga. Drži. Po drugi strani se vse to nenehno prepleta, eno pogosto daje inspiracijo za drugo. Predvsem pa pesništvo dojemam kot bardovski kontekst, biti bard pomeni biti pesnik, glasbenik, igralec, interpret.
Srednjeveški trubadur je nekoč zapisal, da so verzi brez glasbe kot mlin brez vetra. Glasba kot zveneča metafizika v sobivanju s pesniško besedo. A tvoji prvi stiki z umetnostjo so vendarle vezani na glasbo?
Vse se je dogajalo sočasno. Če pogledam daleč nazaj, se spomnim svojega prvega literarnega dela, drame, spisa, nekakšnega scenarija še v osnovni šoli, in to prav v času, ko sem začel obiskovati pouk klasične kitare pri Vedranu Ožboltu, kasneje v sedmem letu študija še pri Jerku Novaku. Med letoma 1987–88 smo imeli tudi rock’n’roll band Šemidej, v starem Gleju smo igrali. Kasneje sem se spet vračal h klasiki, improvizaciji, razširjal svoj glasbeni prostor. In pesniški. Pred več kot desetimi leti je nastal Hamlet express in do danes smo izdali štiri zgoščenke: Moje mesto (2003), Libanonski tango (2005), Živi (2011) in Onna (2014). Gremo naprej ... ”Lepa leta” bodo presenečala.
Leta 1999 je bila na likovni akademiji predstavljena tvoja pesniška zbirka Existence existence. Prazni beli listi. Šlo je bolj za filozofski koncept, nekakšen hommage Franciju Zagoričniku. Je to pomenilo sestop v izdajanje pesniških zbirk? Nenapisani listi, ki so se v nadaljevanju polnili z verzi?
Ne, začetek izdajanja mojih pesniških knjig predstavlja zbirka Hamlet v Karpatih, ki sem jo napisal leta 1989, izšla pa je nekaj let za tem. Existence existence je že iz časa mojega študija filozofije na Filozofski fakulteti. To je bil koncept diplome, ki še ni končan. A ta zbirka je bila res najbolj slavna na likovni akademiji. Sicer pa gre moja kronologija drugače. Po Hamletu v Karpatih sledi leta 1992 radijska igra s Kaćo Celan, kjer igram saz. V tistem obdobju sem se seznanil s tem čarobnim inštrumentom; igral sem ga tudi v predstavi Tomija Janežiča v Mladinskem gledališču (Kralj Ojdip). Ta predstava se zaključi konec leta 2000 in to pomeni pravzaprav konec nekega obdobja, ki ga zaznamuje tudi pesniška zbirka Miniature, zbirka kratkih pesniških prebliskov, temu sledi samizdat Brlog besed in Srečevanja, ki so izšla pri Cankarjevi založbi. Vsaka zbirka ima tako kot vsaka pesem čisto svojo zgodbo. Do zdaj je izšlo dvanajst mojih zbirk, trinajsta je v češčini. Neobjavljenih imam kakšnih osem. Tako kot stvari potekajo v tej državi, lahko čakam na njihov izid naslednjih sto dvajset let. Ta zamik izdajanja knjig je po eni strani grozljiv, po drugi pa skušam vsak ta pesniški svet vzeti kot celoto. Se pravi, nekaj je iz določenega obdobja, za tem stojim, zdaj sem v drugem obdobju in stojim za tem. Gre za nekakšen zamik pessoajevskih identitet. In med pesniškimi zbirkami se je seveda dogajalo veliko drugega. Iz prvega ustvarjalnega obdobja naj omenim vsaj še lutkovno predstavo gledališča senc z Vasjo Semoličem po Bachovi knjigi Jonathan Livingston Galeb. Premiera v ljubljanskem Ortobaru, kasneje v Gentu. Sanjska predstava. Prelet in saz.
Nenavaden inštrument …
Saz je mistika. Sprva sem si ga sposodil od prijatelja Bojana Jurjevčiča, ki ga je prinesel s Krete. Čisto sem se zaljubil v to turško glasbilo iz družine baglama. Ko sem delal glasbo za radijsko igro, sem kakšnih dvajset minut improviziral na saz. Res ima nenavaden zvok. Posneli smo tudi zelo zanimivo zgoščenko, glasbo iz gledališke predstave. Namreč: v gledališču Glej je bila predstava Elvis de lux in zanjo smo z Ninom de Glerio, Alešem Rendlo in Janjo Majzelj naredili priredbo Elvisove skladbe (Don t be cruel). To je bila posebna rariteta. Elvis Polič na sazu!
Ko Irena Novak Popov v svoji razpravi Pesnik in glasbenik: skica sodobnih stičišč vzame v pretres tudi tvoje delovanje, zapiše, da so tvoji pesniški začetki od leta 1995 do 2002 celo bolje dokumentirani v uglasbitvah kot v založniških zbirkah, in hkrati opozarja, da je tudi v teh prepoznaven motivno-tematski temelj: strast, radoživost in popotniške izkušnje. Temu lahko dodam le vseprisotnost ljubezni, ki prežema pravzaprav tvoj celoten pesniški opus.
Več ali manj gre za osnovno konstelacijo poiesis, techne, praxis in še dinamis, silo, ki vse to troje povezuje, nekje v univerzalni hermenevtiki, a eros je izvor vsega. Eros v najširšem smislu. Iz erosa izvira tudi domišljija ljubezni v ljubezenski zgodbi. Moje življenje sta eros-poetično zaznamovali dve usodni ženski, Iuna Ornik in Nataša Burger, s katero sem si tudi ustvaril družino in s katero ves čas sodelujeva na umetniškem področju. In če pogledam širše: ženska sila je mogoče tisto, kar so zadnje civilizacije zanemarile. Mogoče zdaj to prihaja v ospredje. Če potegnemo neko antropološko vizijo, se izkaže, da se mitohondrični RNK prenaša po ženski strani, t. i. “ženski izvor” homo sapiensa po sto tisoč letih prihaja na plan. To so segmenti, ki so malo znani. O tem govori tudi dr. Iztok Saksida. Med drugim – posvetil sem mu pesem … Dnevnik antropologa. Potuj v miru, Sax!
Ženska. ONNA, kar po japonsko pomeni ženska, je naslov zgoščenke s tvojimi pesmimi. Ženska silovitost, ki se skozi tvoj pesniški opus razkriva v različnih podobah.
Najbolj so s čutnim erosom nabite pesmi v zbirki Brlog besed. Steklenka vina, kruh in volčji sir, bon apetit, prijatelj, domača klop sredi Pariza, naj moja postelja bo tvoja miza …
In ne nazadnje si se tudi zaradi ljubezni preselil v Prago, ki je tako postala eno izmed tvojih mest.
Kot sta moji mesti tudi Ljubljana in New York. V enem mestu živim, v drugem sem se rodil, tretjega sanjam. In seveda je tu tudi pesniška zbirka z naslovom Ona je mesto (Ljubljana, Praga, New York). Milan Dekleva je napisal izjemen spremni uvid v knjigo verzov in bila je nominirana za Veronikino nagrado 2014.
Knjiga, za katero prav Milan Dekleva trdi, da si jo napisal s takšnim zanosom, da bralec zgrabi ponujeno roko in se – kot prijatelj s sorodno dušo – poda na potovanje po simboličnih točkah Ljubljane, Prage in New Yorka. In velja kar pritrditi, da prav zaradi univerzalnih podob, s katerimi nagovarjaš bralca, ti prostori postanejo prostori slehernika …
Kraj rojstva te seveda zaznamuje. Zato Ljubljana. A ne prinaša samo odmevov iz mojega otroštva, tu je tudi leto 1968 in šumijevska zgodba, da ne rečem še neka daljna nasledstva. Praga me je spodbudila k citiranju Václava Hraběta, bitniškega pesnika, ki se je družil tudi z Allenom Ginsbergom. V pesmih New Yorka se naslanjam na Walta Whitmana: “I stand on this spot with my soul”. V New Yorku sem preživel teden dni in je mesto, ki ga še danes sanjam. A Praga ima res posebno vlogo. Ne samo zaradi tega, ker tam živim. Imam jo za prelomnico. Nekako v istem obdobju, ko sem jo prvič obiskal, sva z Natašo odšla v Saharo in takrat sem napisal Vodo v puščavi, ki je tudi prevedena v češčino. Z Natašo sva naredila tudi glasbeno zgoščenko (še neobjavljena). Del tega je bil predstavljen v ŠKUC-u. A če se vrnem k Pragi, to ni mesto, nad katerim bi se navdušil na prvo žogo. To ni Barcelona, ki te s svojo impozantnostjo v trenutku fascinira. S Prago je drugače. Pravzaprav mesta spoznavam skozi parke. In prvi park, v katerega sem se zaljubil, je bil park Kampa. Tu se je vzpostavil prvi stik. Seveda je drugače, če v mestu živiš in poskušaš preživeti, kot če v njem le uživaš kakšen teden. Po osmih letih se je ljubezen do tega mesta poglobila. Rodila se je Alma. To je mistično mesto in pod kožo ti zleze postopoma. V Pragi je tradicionalna mešanica treh kultur: češke, nemške, judovske (čeprav je globalni kapitalizem in turistični terorizem splošno prisoten). Karlov most, ki ga je dal gemantično sezidati Karel IV., je nastal že v 13. stoletju. Ne pozabimo, da je bila Praga v tistem času ob Rimu in Istanbulu največje mesto na svetu. A tu je tudi Kafkova Praga. Njegov Proces je ena izmed mojih najljubših knjig. Opozarja na nekaj, kar lahko še danes opaziš v stiku z “vsakdanjimi” ljudmi, ki zna biti dostikrat neprijeten. Kot da se je kafkovska birokracija zajedla v vsakdanje življenje. Nek nelagodni element, ki ga podtalno zaznavaš.
Kafko citiraš tudi v svoji zbirki Hoja iz leta 2010 …
Koraki. Verz. Pika. Verz. Pika … Zbirka je zasnovana kot hoja. Praške ulice, tako realne kot imaginarne. Hoja je zame proces razmišljanja, meditacija. V vsakem mestu poskušam čim več hodit. Tudi v New Yorku. Glede na to, da New York stoji na indijanski zemlji, te Manhattan po treh urah zelo izčrpa. Ampak se da. V Moskvi, recimo, ne moreš hoditi – v smislu sprehajanja. A to je že druga zgodba. Sicer pa sem v Pragi dejavno prisoten. Pred dvema letoma je na osnovi moje še neobjavljene zbirke Ob robu ceste, ki v ospredje postavlja žensko tematiko, nastala predstava, ki jo igrava z Natašo. In potem so tu še tri predstave: Natašina monodrama (Vlny-Valovi), za katero sem ustvaril glasbo, še eno Natašino besedilo (Ty Dve) z živo izvedbo in predstava Ivete Duškove v gledališču Kampa.
Bard je popotnik. Potovec. Katera izmed popotnih izkušenj te je najbolj zaznamovala?
Vsaka po svoje. A nekaj je treba poudariti. Eno je prostor, drugo je kraj. Kraj je notranji. Gregor Strniša, eden meni ljubih pesnikov, je večino časa preživel v svoji sobi, a je nenehno potoval po notranjih krajih. Notranji kraj je pač mitsko mesto v nas samih. Malokdo ga zna odkriti. Za to je potrebno prepoznavanje tišine. Umirjanje. Vsak človek ali umetnik skuša priti na ta kraj na različne načine. Velikokrat z drogami. Jim Morrison in Janis Joplin sta izgorela, preden sta vstopila v Budova leta. Mimogrede … Če bi hotel predstaviti štiri osnovne “človeške” prelomnice, jih lahko na podlagi let: 28 so Budova leta, 33 Kristusova, 40 Mohamedova in 50 Abrahamova, kjer se začne hoja proti “Gori”. Seveda je to “moška” percepcija.
V spominu mi je ostalo tvoje navdušenje nad obiskom Irske leta 2005 …
Bilo je enkratno, bival sem v pisateljski rezidenci v koči Heinricha Bölla na Achill Islandu. Kasneje je prišla še Nataša in tej vetrovni atlantski vasici sva posvetila pesniško-glasbeni večer. Sicer pa je popotništvo v bistvu zgodba, ki jo zdaj poskušam objaviti v knjigi z naslovom Skrinja in je hkrati pretres mojega desetletnega dela. Vanjo sem združil izbor iz treh zbirk. Tu je Bardova kri, pet barev (hommage Rimbaudu), potem trojni ciklus iz južnoameriške izkušnje (Deček in Jaguar) in nazadnje Zvezde v liri, pesniški odmev na moje prvo ključno popotovanje leta 1995 po Kreti. Izkušnja samosti na poti. Stik z zibelko civilizacije. Kreta je šola tišine – večdnevna samota na južnem obrežju, Kreta je Zakros, Heraklion, Knossos. Je časovni labirint, tu zaslutiš predcivilizacijski obstoj. Kreta je kanjon mrtvih, to so komune iz šestdesetih, vetrni mlini, bazukiji … Je svoboda kot lepota – tako sem takrat občutil in ta spomin hočem ohraniti. Je tudi star grški pregovor: ogenj, ženske, morje … (smeh).
Podoživljanje? Pesniško podoživljanje, kjer ne gre za direkten prenos občutenj, ampak podoživljanje, v katerem zabrbota pesniški vzgib za določeno pesem?
Pesniški jezik je vedno splet intuicije in ritma ... V meni se predrami šamanski arhetip vizionarja. Zgodi se mi, da pridem v določeno mesto in začutim nekaj takega kot borhesovski moment časovne zanke, kar skušam ujeti v pesmi. Če se samo spomnim nastanka Arabesk, ki sem jih začel pisati leta 2003 v Istanbulu. Arabeske se dotikajo vzhodnjaškega občutja, islama v mističnem pomenu, Rumija, Hafisa, sufijev. In resnično sem takrat zaslutil puščavo, ki sem jo kasneje obiskal. To so šamanski arhetipi: vizionar pesni, bojevnik pleše, zdravitelj pripoveduje, učitelj molči ... Tišina ima ime. Bardi, trubadurji, pripovedovaci zgodb ... so temeljni povezovalci ljudi. In to je še kako aktualno ... lahko govoriva o majevskem koledarju in svetovnih prelomnicah. Šteje ozaveščena prisotnost.
Ali pesmi, ki so uglasbene, nastajajo drugače kot tiste, ki najdejo mesto samo na papirju?
Gre za mešanico. Mistura fina, kot bi rekli v Riu. Pesmi, ki nastajajo na papirju, nastajajo brez namena, da bi bile uglasbene. Lahko pa, da jih bom nekoč tudi uglasbil. In nekaterim skladbam, ki nastajajo na kitari, ni namenjeno, da bi imele besedilo, lahko pa se zgodi, da ga bodo nekega dne imele. Ali pa se to nekako sinhrono dogaja. Se pravi, hkrati ko akordi pridejo izpod prstov, se usujejo besede … Nastane song. Šanson, glasba z besedilom. Seveda obstaja tudi inštrumentalna glasba, ki ne potrebuje nobenega besedila, tako kot pesem, ki ne potrebuje glasbe. Ima sama v sebi glasbo. Pred časom sem na zgoščenki Arva Pärta Tabula rasa prebral: “Potrebno je poniknit v tišino.” Izrazi se prepletajo.
In ritem? Ali ne gre pri tem tudi za to, da zaslišiš bobnenje besed, ritem, ki mu pričneš slediti?
Natanko tako. Če sem že omenjal šamane, naj opozorim na knjigo Cosmical Serpent Jerremyja Narbyja, kjer je zapisano, da šamani v svojih ritualih uporabljajo “tsai-jošto-jošto”. Prevod tega bi bil twisted, twisted language oz. dvakrat prelomljeni jezik ... pesniški jezik.
Gre torej pri tem za svetost pesniškega jezika? Ali se ne dogaja, da se pesniki nenehno vračamo k temu, da iz tega svetega mesa trgamo besede zase?
Absolutno. Pesniški jezik je presežek jezika in pomeni vračanje k temu izviru. Če samo pogledamo nastanek pisave. Izumili so jo Sumerci, pred tem so se stvari memorirale, obstajala je ustna tradicija. Talmud se je začel zapisovati samo zato, ker si ljudje niso mogli več vsega zapomniti. To so pomembna spoznanja. Brez jezika nas praktično ni. Človek je jezikovno bitje. In seveda – pesnik je varuh te dediščine, če ostajam zavezan idealu.
Si poskušal ustvarjati pesmi tudi v češčini?
V češčini ne. Trenutno prevajam pesmi češkega pesnika Václava Hraběta. Poskušal sem pisati songe v angleščini, a ne gre za to. Gre za to, da je vsak jezik svet. Popoln. Obstajajo afriški jeziki, ki imajo deset izrazov za ljubezen. Kakšno bogastvo! Ali mogoče znamo katerega od teh afriških jezikov? In če vzamem v precep Evropo, lahko ponovim tisto, kar sem napisal leta 2012, ko sem sodeloval na pesniškem festivalu Brno-Košice-Wroclaw: Evropa bo postala Evropa, ko bomo vsi znali vse jezike, ki so v Evropi. Me zanima, kdaj neki se bo to zgodilo.
Skozi opus pesniških zbirk si izoblikoval svojstven pesniški izraz, lastno poetiko. Lahko bi rekla, da si v zrelem ustvarjalnem obdobju. Ali zato tvoja poezija postaja bolj razčiščena v mislih, izostrena v občutenjih in po drugi strani bolj svobodna?
Bolj razčiščena in bolj svobodna. Nekako sem formalno zreduciral izraz, kar se je zgodilo že v zbirki Hoja, nastavki pa so že v zbirki Arabeske. Ona je mesto je dobila še nadrealistično komponento, ki mi je bila vedno blizu. In večjo intenzivnost. Gre za redukcijo, ki hkrati omogoča svobodo. In če pogledam iz drugega zornega kota in se ustavim ob današnjem problemu hiperprodukcije: velika potrošnja ti v bistvu ne omogoča te svobode; manj izbire je, večja je svoboda, bi lahko rekli. Se zdi, da je bila vedno prisotna tudi enigmatična Spinozova misel, da je človek svoboden, kolikor je zmožen spoznavanja nujnosti (ki je v bogu ali v naravi). Ampak to je že filozofski zalogaj.
Toda kljub izpostavljenim nadrealističnim težnjam se zdi, da se v pesmih nenehno dotikaš tudi širšega socialnega konteksta. V končni fazi mesto v svojih skrivnostno lepih barvah ni samo občutenje lepega, v njem prepoznavaš tudi grobosti, temino?
Absolutno. Še vedno sva v okviru pisanja poezije. Tu gre za poiesis. Poiesis ima tudi techne, se pravi, neko formo, ki določa, kako izraziti vsebino. Potem pa je tu praxis. Omenila si socialno občutljivost. In to je praksa. To ni le naše iskanje in prispevek k življenju, to je praksa življenja, povezanega s pisanjem. Na nek način so to rimbaudovska vprašanja. S svojo poezijo je Rimbaud prispeval toliko kot katerakoli donacija za Amnesty International.
In pesem torej spreminja svet?
Vsaka pesem spremeni svet.
Pesem, ki je prebrana, zapeta, vzpostavlja z bralcem drugačen stik kot tista, ki jo bralec v tišini bere sam. Kot bard si posrednik med bralcem in pesmijo, ki preko tebe pride do njega … Kako jo občutiš?
To je izkušnja, ki bi jo najraje povedal s pesmijo. Pesmijo, ki je nastala med drugo in tretjo uro. Volčja ura …
Čutim sapo drhteče zemlje na koncu noči
odprem oči, a sanje lebdijo v zraku
in se preslikavajo na gole stene
dokler počasi ne zbledijo v spomin.
Volčja ura prihaja
samo še kamnita dolina jo loči od naju.
Kot plimovanje me bo prepojila gosta tišina
in če bo veter zašumel v vejah
bom šumenje listov in bom veter.
Ker to je čas, ko so misli
le mehurji plavajoči
v mrzli praznini, ni še besede,
ki bi se izgovorila
ni določenih oblik sveta.
Vse:
prebujenje in tvoji poljubi,
okus v ustih,
jasminov čaj,
svetloba sonca,
zvoki,
prva molitev ...
vse to pride
kasneje,
tudi jaz.
Volčja ura, ura, ko se noč prevesi v dan. Ko svet za trenutek utihne. Budisti poznajo to uro, Bergman je posnel film Volčja ura. Moja pesem je nastala ob izkušnji te brezčasne ure.
Uglasbil si tudi pesmi drugih pesnikov …
Gre za projekt, kjer z Arielom Cubrio, kubanskim kitaristom, kot duo A&A izvajava moje uglasbitve Kosovela, Bachmannove, Eluarda, Popa, Lorce, Zupana, Simonovićeve, Apollinaera, Pessoe, Sapho in lastnih pesmi. V ljubljanski Celici sva imela prvi koncert. Poezija sveta za dve klasični kitari! A izkušnja uglasbitve drugih pesnikov ni nova. Leta 2010 sem na prevajalski delavnici, ki jo je vodila Barbara Pogačnik, predstavil uglasbene pesmi Esada Babačića. Skupaj z njim sem ustanovil ekoglasbeno skupino Via poetica, ki “naj bi zvočno in besedno ohranjala okolje”, vendar je komuna žal razpadla. Hm ...
Kje iščeš vibracijo pri uglasbitvah tujih pesniških besedil?
Ritem, je tisti, ki požene. Ritem. Ritem.
Ali na svojih glasbeno-poetičnih recitalih, ko izvajaš samo svoje pesmi, predstavljaš pesmi iz različnih obdobij?
Ne, nikoli. Kadar na primer z Natašo izvajava pesmi iz Vode v puščavi, je to samo Voda v puščavi, kadar predstavljava Ona je mesto, so to samo pesmi iz te zbirke. Enako je pri Arabeskah. ”Nikoli ne reci nikoli!”
In kako nastajajo tvoje pesmi?
Pesem je zame dejanje “najdaljšega” trenutka. Lahko jo napišem v eni uri ali nekaj minutah. Ne govorim, da tako nastane cela zbirka ali da se nekaj takega dogaja vsakih petnajst minut. Ampak obstajajo kraji, kjer lahko nastane celotna zbirka v enem dihu. Seveda je to nekakšen “duende”, intenzivna prisotnost. In potem nastopi trenutek, ko potegneš črto!! Takrat potrebujem morje … tišino … valove ...
Ali sprejmeš pesem v njeni prvotni obliki, tako rekoč v trenutku nastanka?
Redko. Kajti sledi piljenje pesmi. Mogoče ostane dvajset odstotkov pesmi od prvotne zamisli. Redko katere pesmi ostanejo nespremenjene. To so res posebne, svete pesmi. Z izkušnjami je tega piljenja manj, a vseeno, ko pišem, delam to v enem zamahu. Med svojimi zbirkami imam tudi zbirke haikujev. Haiku je praktično način življenja. Budisti so lahko pisali eno pesem vse svoje življenje. Tudi tako se lahko pišejo pesmi. Nekaj časa sem se skušal držati reka: niti dneva brez vrstice. Zdaj poskušam organizirati čisto konkretno življenje, preživetvene strategije, kar vsi dobro poznamo.
Toda zadnje obdobje vendarle prinaša v tvoj poiesis veliko novega. Ali pa tako deluje suma sumarum pesniških iskanj …
V zadnjem desetletju, ki vključuje tudi bivanje v Pragi, se me v pesniškem smislu dotika trojni aspekt. Po eni strani so tu afriška “čistost” in Kelti z močno oralno in bardsko tradicijo, po drugi strani se vanjo vpleta religiozna mistika, predvsem Rumi, Kabir, Hafis, in na nek način kabalistični prostor Prage, kjer je pod kamnom Kristus. Ob tem imajo posebno mesto šamani in mezoameriški Indijanci. V srednji del spada tudi Grčija kot zibelka zahodnoevropske civilizacije. Ta trojni aspekt hočem združevati v svojem pesniškem poiesisu v knjigi Skrinja. Če bo vse po sreči, zbirka izide leta 2016. Pri mojih letih je slovenščina moja usoda, glasba pa je seveda spet nekaj čisto drugega. Nenehno jo hočem združevati z besedo, a v svoji najbolj univerzalni naravi je mistična kreacijska sila.
In kam bo naprej usmerjal svoje ustvarjalne sile Andraž Polič, bard?
V Pragi predstave. Nastopi dua La Boheme. Interpretacije francoskih in avtorskih šansonov. Uglasbitve češkega pesnika Václava Hraběta (Du-Chanson). Nastopi s Hamlet Expressom in dueti z Arielom Cubrio ter Jeleno Ždrale. Zaključevanje zgodbe s Skrinjo. Samostojne kompozicije. In seveda pesmi. Pesmi … da o poti z Almo do šole in nazaj niti ne govorim ...
