Ali verjamemo, da je kultura izraz najboljših stvari družbe, najboljših dosežkov filozofije, pravice, najboljših dosežkov jezika, umetnosti? Še verjamemo? Dokler verjamemo, še cenimo klasično zapuščino. Humanistiko.
Vsak dan se sprašujem, kam gre svet, kam gredo duše mojih prijateljev, kam gre moja? Kam pa duše pesnikov vseh spolov? Kam pa duševno življenje politikov? Kaj je človeškim dušam v tem našem, mojem času naloženo, da spoznajo? Tisto, kar je bilo naloženo vsem pred nami! Najstrašnejše je, če ne prepoznamo več dobrega kot dobro in zla kot zlo. Pa ne v sanjah, ampak tukaj na zemlji.
Življenje pesnika je pesniško življenje. Ni nujno tudi humanistično, še manj humano. Hvaležna sem Audenu, ki je jasno povedal, da so nekateri dobri pesniki tudi pesjani. Velikokrat smo igrača sil, kakor katerikoli človek, sil, ki jih ne poznamo, vendar pesniško življenje to igro vtiskuje še v jezik verzov. Tako kakor pesnik s svojo poezijo spoznava samega sebe, sebe spoznava tudi bralec z branjem. Da bi se ljudje lažje zavedali, koliko različnih duš je poseljenih na tem planetu, jim pomaga poezija, ki je dušna stvar. Ni od tega, materialnega sveta. Vsaka duša je naseljena na poeziji in vsaka pesem govori s čistimi čuti in z odmetavanjem nepotrebnega. Pisanje poezije in branje sta obliki čustvene vzgoje. Še več! Tudi občutka za modrost. Ni nujno, da vzgoja uspe. Ne le da so verzi, če so tehtni, polni arhetipskega, tj. tistih zakonov, ki so nad zemeljskimi …, si bom dovolila reči: zdaj smo že pridelali toliko demokracije, da je poezija zelo blizu boga. Seveda ne mislim na nobeno določeno veroizpoved, ampak na boga, do katerega pridemo s prastarim »gnothi seauton«.
O tem piše Waldo Ralph Emerson, prav dobesedno, v pesmi z naslovom Gnothi seauton. V pesmi razkrije pesnika kot nekoga, ki spoznava zakone narave, kajpak tudi človeške narave, če ne predvsem te. Razkriva jih, ker ve, da je njihov avtor v njegovem srcu. »Pesnik je veleposlanik, ki nosi s seboj Kraljevo prisotnost povsod, kamor koli gre.«
Pesnika kljub vsemu razumem kot svetlo osebnost, kot demokrata. Duša to od njega zahteva, ker je pramodel demokracije. Tudi svoj negotovi položaj lahko pesnik brani samo z demokracijo. Pesnik je tudi tisti, ki govori vsem ljudem. In še to: ljubezen kot snov poezije je tista snov, ki se tiče vseh ljudi in je rada blizu povsem povprečnemu človeku, ki jo zna sprejeti bolj sproščeno kot s teorijami vznemirjen in velikokrat v ljubezni zakompleksan sholastik. Novodobni brutalni intelektualec.
Nikoli ni bilo drugače! Od nekdaj okoliščine spodbujajo pesnika, da vztraja kot svetla osebnost, ali pa ga odvračajo od tega. On pa se odloča, ali bo vztrajal ali se predal. Včasih je vztrajati kot svetla osebnost tudi edini mogoči upor.
Mi, ki smo v javnost stopili kot pesniki, iščemo bratstvo, čeprav se pesniki zelo različno izražamo. Ne čudite se, da se izražamo z vsem mogočim, čeprav se resnična poezija vedno izraža z ljubeznijo. Ana Ahmatova je zamerila kritikom in znanstvenikom, ker so pomembnost njene ljubezenske poezije omejili le na drugo desetletje dvajsetega stoletja. Brodski se strinja z njo, »saj žetev naslednjih štirideset let prekaša prvi desetletji, tako po obilju kakor tudi po kakovosti«. Do takih zmot s strani kritikov in znanstvenikov še vedno prihaja.
Ni naključje, da tudi Brodski pripelje poezijo blizu k bogu: »Na človeka se čas obrača skozi življenje z raznimi jeziki: z jezikom nedolžnosti, ljubezni, zvestobe, izkušnje, zgodovine, utrujenosti, cinizma, krivde, razkroja in tako naprej. Med njimi je seveda jezik ljubezni lingua franca. Njen besednjak použije vse druge jezike in izrazi ljubezni ustrezajo snovi, pa naj je še tako brezdušna. In ker je snov tako izražena, dobiva še nekakšno cerkveno, skoraj posvečeno vrednost, in sicer v odmevu na obe poti, po katerih dojemamo predmete svoje strasti in iz sugestije božje knjige, kar je bog. Ljubezen je pravzaprav nekaj, kar se iz neskončnosti usmerja h končnemu.«
Če hočemo spoznati svoje srce, pa srce ljubega, potrebujemo celo kratko večnost.
Za večino današnjih ljudi pomeni nekaj vedeti in razumeti – poznati dejstva.
A, dejstva? Ki se množijo iz dneva v dan, prihajajo iz laboratorijev, bank, tovarn, iz medijev, parlamentov in pokajo iz terorističnih planov. Dejstva lezejo iz računalnikov, valijo se po telefonih in cestah. Dejstva letajo nad nami in skačejo na cerkvene oltarje. Toda razum nima nobenega ključka, nobenega vzorca, ki bi mu pomagal odkleniti zanj protislovno in kaotično celoto.
Poezija, pa čeprav sama razdrobljena in fragmentarna, pomaga razdrobljenost vsaj toliko povezati, da za hip ugledamo celoto in vdihnemo vase protislovnost in kaotičnost. Pa kljub vsemu temu, poeziji ne dovolijo stopiti v hišo, kjer gospodari samopašni razum.
Tudi narava enako milo prosi, da bi vstopila v našo spalnico, k naši pisalni mizi, kakor zna stopiti v kuhinjo, če ji dovolimo. S kemijskimi preparati nenehno poniževana živa plast zemlje bi se rada obnovila na našem vrtu!
Velikokrat nimamo prav nobenega občutka, ali so vsa ta dejstva, ki nepričakovano in naglo vdirajo v naše domove, nekaj smiselnega. Pri pesmi, ki nam sede v srce, ki nam osveži duha, pa se ne sprašujemo o smislu. Enostavno nadaljujemo z mislimi in čuti tam, kjer se je pesem navidezno končala. Ali ni največ, kar moremo storiti za nekaj boljšega, to, da nadaljujemo v duhu tega boljšega? Tako nadaljevanje je cilj vseh omik in zanesljiv način, kako ohraniti tradicijo in piti lepoto. Jo doživeti kot celoto cvetočega vrta.
Vdihnemo malo letnega časa, ki nas čaka pod oknom, in malo verzov – in spomnili se bomo, da malo dobrega uniči veliko zla. Pesniki, ne pozabimo, da nas ljudje niso dolžni brati. Če nismo dobri, bomo pozabljeni, če pa družba najboljših ne bo brala dobrih pesmi, ne bo več družba najboljših in bo postala plen lopovov duše in srca.
