Aleš Debeljak
Aleš Debeljak se je rodil leta 1961 v Ljubljani. Diplomiral je iz filozofije in primerjalne književnosti na Filozof-ski fakulteti v Ljubljani ter doktoriral iz družbene misli na Maxwell School of Citizenship, Syracuse University, New York. Objavil je osem knjig pesmi in prevedel izbrane pesmi Johna Ashberyja. Za svoje delo je dobil nekaj mednarodnih, jugo-slovanskih in slovenskih priznanj, vključno z nagrado bralcev za najboljši esej desetletja v reviji World Literature Today, nagrado Prešernovega sklada in priznanjem Ambasador znanosti Repub-like Slovenije in dvakrat Jenkovo nagrado. Bil je redni profesor za kulturne študije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in redni gostujoči profesor za balkanske študije na podiplomski šoli College d’Europe, Natolin-Varšava.
(Foto: Jure Eržen)
Abeceda otroštva
Uvod
Človek brez preteklosti ne more razmišljati o prihodnosti. Torej je treba začeti od začetka. Na začetku je bil Mladi vedež, otroška enciklopedija z barvnimi ilustracijami, ki jo je izdala založba Mladinska knjiga leta 1961. Osem let kasneje je izšel ponatis. Rodil sem se istega leta kot Mladi vedež. Za osmi rojstni dan sta mi starša poklonila izvod te enciklopedije. Past se je zaprla, odprl se je svet.
ALBANIJA
Albanija je naša najmanjša soseda, saj ima dvanajstkrat manj prebivalcev kot Jugoslavija. To je domovina ljudi, ki se imenujejo Šiptarji. Dolga stoletja so živeli pod turško oblastjo, V goratih pokrajinah se ukvarjajo z živinorejo, zlasti z ovčarstvom, v nižinah pa s poljedelstvom.
Do vznožja prekletih planin smo prišli v folksvagnovem kombiju, spoznaj domovino, da bi jo bolj ljubil, tekmovanje na Kosovu, maj 1975, v debelem kimonu ljubljanskega kluba Olimpija sem se boril, v tenki trenirki pa sem že iz sedeža, na trdni zemlji še bolj, upiral pogled v svet iz drugega sveta, ozke doline in razmetane plahte gozda, ki se redči proti strmim vrhovom, za njimi so še drugi, redko kje, če sploh, se pokaže zavetje, našel sem ga med platnicami, knjižnica v Šiški je dišala po papirju in vabila k potapljanju, zasidrana v pristanišču za stare in mlade vedeže, za zdolgočasence vseh sort, s polno paro obratuje, dan za dnem, vsak delovnik in dopoldanske sobote, po prvem letniku gimnazije, okrog treh popoldne, po domači južini, sem zaživel življenje v zavetju neskončnega neba, z razprtimi perutmi knjige v naročju, odmaknjen od pehanja za stil in moč, če ne denar, do pol osmih zvečer sem prebiral romane in zgodbe, biografije in poezije, širil sem obzorja brez mentorja, po lastni volji in predstavi, prebral sem veliko, še več knjig, bral sem jih naslonjen na zid ob polici s slovarji, enciklopedijami in vrati, ki ne vodijo nikamor, prav gotovo ne v pijanost, oglaša se nova kletvica za novo izkušnjo, čiuša nona, drhtenje v drobovju in riganje v travo, nek pomen je tu, gotovo, ampak v katerem narečju sem preklinjal, v katerem narečju je poveljeval Iskander Skenderbeg, spomenik so mu postavili v Tirani in v Prištini, mulčki na glavnem trgu ponujajo mrzlo limonado, prileže se, kot se ni prilegel konjak, pionirsko naskrivaj avgusta 1976, v park med bloke je prijezdil Skenderbeg, v vitkih steklenicah in z nalepko v plemenitaško rdeči, mogoče škrlatni, vojščak v starodavni opravi, razjahal je v omari domače dnevne sobe, poznali so ga sladokusci in redki častni gostje, svilnata tekočina, niža se gladina, to ni bedni nadomestek francoskega izvirnika, to je žganica, ki sodi k vsaki zabavi.
