Timotej Žvanut

Timotej Žvanut je rojen 1993 v Postojni. Je študent enovitega magistrskega programa farmacija. Svoje pesmi objavlja v literarni reviji Poetikon, piše pa tudi kratke zgodbe za literarno revijo LUD Literatura. Ideje za svoje stvaritve črpa iz sanj in zanimivih ljudi, velik navdih pa mu predstavlja tudi planota Nanos, pod katerim živi in ustvarja.

  

 

 

 

(Foto: arhiv avtorja)  


Anevrizma Missisipi 99

Grem ...
in za sabo vlečem svojo črko,
kot opotekel pes
ki vleče bolno nogo.
Še jo bo potreboval
z njo ima načrte ...

Grem ...
in za sabo vlečem svojo črko,
ki jo omamljam...
In moram jo omamljat –
ker se mi upira...
Drugače ne gre.
Drugače ne gre!
Še jo bom potreboval ...
z njo imam načrte
kot jih ima črka brez mene –
tako kot jih ima zdaj –
čeprav zasanjana
prisesana na drug kompleks,
ki mu bo dajala pomen.
Nek nov,
ali pa morda že star.

Kaj sem jaz brez nje?
Brez mene je še vedno črka.
Čeprav črka brez mojega boema.
Zato se mi upira ...
In zato jo moram omamljat ...
Omamljat svojo lastno črko.
Mar ni to žalostno?

Rezistence se bojim!
Če jo bo razvila,
jo bom ubil,
zabadal do onemoglosti,
tudi ko bo že zdavnaj poginula!
In jo na koncu zažgal!
In si z njenim pepelom
opral okrvavljene obleke ...
Ker ni vredna – da živi od mojega boema.
Žalostno.
A to je resnica.

Ničesar pa me niste vprašali o barvi?
Črna je ... Šarmantno črna,
z benignim leskom briljantine.
- In vrv?
Kabel je ...
In prav tako šarmantno črn,
a brez esence leska briljantine ...

 

Poetikon 59-60, 2015