Radharani Pernarčič

Radharani Pernarčič, rojena 1979, pesnica, antropologinja, plesalka in koreografinja. Diplomirala je iz etnologije in kulturne antropologije (Ljubljana) ter iz sodobnega plesa in koreografije (Amsterdam). Poezijo objavlja v slovenskih in tujih literarnih revijah, na mednarodnih festivalih doma in v tujini, Fake Orchestra in Andraž Polič pa so nekaj njenih pesmi tudi uglasbili. 2008 je izšel njen prvenec Vesolje žalujko, veter žaluzije, 2013 zbirka Bull-roarer, na izdajo pa še čaka tretja zbirka Skalpel za sanjsko membrano. Poleg poezije njen opus sestavljajo plesne predstave, videi, antropološke raziskave in interdisciplinarne delavnice na temo telesenja, čutov in senzibilnosti.

 

Stik: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

http://ski.emanat.si/radharani-pernarcic/
http://pocetje.tumblr.com/
https://sensencepicnic.wordpress.com/about-2/ 

  

(Foto: Urša Valič)


Dostopnost

                      do lastne prisotnosti

Najina reka požira oblake,
za njo ostaja izpljunjen prod:
ko kdaj osamljen čoln drsi
med gorami, drhtenje gladine
zazveni v zatilju. Ne ti ne jaz
ne poznava partiture neba,
noben človek ne zna natančno
opisati žalosti. Tudi če se kdaj
znajdemo v trenutku, ko v
počasnem posnetku opazujemo,
kako razpada kovina, poka steklo
v možganih, ki napajajo kosti z
zgodovino, se ranjene skale
ne zacelijo – iz njih rastejo
nove in nove pokrajine: v času
svojih življenj smo videli le
njihov noht.
Opreznost ne pripada ne plenilcu
ne plenu: ustvarja se v medprostoru,
ko zarezonira védenje, da se bo
pravkar sprožila elastična napeta
nit nekje v vesolju – in bomo ujeli le,
kako odnese s plašča pretesno zapet
gumb. Pojavnost je le trik, da se ne bi
naveličali pogleda v logiko zasnove.
A za vsak slučaj: vselej, preden se
vrneva v hišo, na vrtu trikrat
zažvižgava – da bi veter spet
našel pravhod v najini sanjski telesi.

 

(Poetikon 67-68, 2016)