Ivan Dobnik

Ivan Dobnik, rojen 1960 v Celju, pesnik, urednik, prevajalec, esejist in kritik. Na FF v Ljubljani študiral filozofijo in primerjalno književnost. V letih 1988 – 1995 je bil zaposlen v Knjižnici Bežigrad. Bil član uredništva revije Apokalipsa (1998-2008), je idejni pobudnik in odgovorni urednik Poetikona (2005-). Poezija: Osvobajanje (1980), Kaligrafija lire (1999), Zapreš svoje oči (2003; nominacija za Veronikono nagrado 2004), Rapsodija v mrzli zimi (2005), Zapisi z drevesnih lističev (2006), Svetilnik (2008), Bela pesem (2009), Pred začetkom (2010), Druga obala (2012), Bolska (2016), Magični pesniški izreki (2016). Živi v Šmatevžu (Savinjska dolina) in Ljubljani.

 

Stik: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

(Foto: Sandi Radovan)


Ponoči sova preleti vrhove

ponoči sova preleti valove
Bolska se spusti s hribov

med kamni so kosti rib, svinj, krav, ljudi
reka zliva sanje in budnost

čašasti glog in robinija sta se naselila na severni strani Prepovedane planote
zemljevidi so natančni, zato pretočni in nepredvidljivo živi

tam je pokopana ovca, tam pes, onkraj počiva divji prašič
čez praprot in vodne preslice, kolmež, širokolistni rogoz

svetloba potuje z dežjem in oblaki, nestanovitna v črnem vejevju črnih jelš
vse je samo svetloba, igra senc, valov, tvoja koža je najbolj nežno bitje vesolja

oči vidijo rano v lubju, ne sanjajo
oči se vrnejo, oči žolne, srnje ali tvoje

široko odprte jame
globoko zasute jazbine

povsod toplo pokajo žile
mah in lišaj žarita