Zoran Pevec: "Motorji v prsih človeka"

Jernej Kusterle: Tipkopisi: geneza: 1. pesniški zvezek
(Kulturno-umetniški klub Artista, Jesenice 2016)

Prva, na zunaj morda najvidnejša značilnost Kusterletove pesniške zbirke z naslovom Tipkopisi: geneza: 1. pesniški zvezek je ta, da je dobro založena s spremnimi besedili različnih bolj ali manj znanih književnikov oziroma literarnih teoretikov. Verjetno je najpomembnejši zapis redne profesorice na ljubljanski slovenistiki Irene Novak Popov. To je analiza pesmi z naslovom Transcendenca avtorja, v kateri lahko preberemo, da gre za »izpoved o poeziji, umetnosti, veri in človeških čustvih v današnjem svetu 'depersonalizirane zgodovine', pravzaprav postzgodovine«. In potem na koncu, da je »njena odlika odpor do slavljenja vprašljivih vrednot, s katerimi se zatira individualna enkratnost«. Prav lahko bi povzeli, da njen zapis v precejšnji meri velja za vso pesniško zbirko. Ta je razdeljena v štiri sklope, vsakega uvaja krajša uvodna pesem, od katerih se prva nanaša na misel o »Barthesovi« smrti avtorja, druga znova na misel o smrti, a tokrat v povezavi z drugim oziroma z ljubljeno osebo, tretja na miselno igro z nekoliko črnega humorja: »Postal bom gnoj / za šopek rož / v tvoji vazi, / od tvojega moža«, v zadnjem sklopu pa lirski subjekt ugotavlja nekakšno izgubljenost v svetu, v katerem se srečuje s »črnim kvadrivijem«, z eksistencialno črno luknjo.
Zapisali smo eno od značilnosti pesmi – črni humor, znotraj tega pa se sebstvo in »duša« razkrajata, izginjata, razblinjata in secirata. Imanentni jaz se preobraža iz sebe v glasbo, prehaja iz realnega v umetnost, iz čakanja na Dogodek v Dogodek. Subjekt je stroj, sestavljen iz kablov, motorja in »jeklenih vrvi«, iz pesmi v pesem je vedno bolj lutka, del višje manipulacije, žrtev zunanjih okoliščin, »velikega manipulatorja«, ki vodi in usmerja življenje. V nekaterih pesmih gre tudi za iskanje pomena jezika in besed ter za izpraševanje pomena pesmi, kaj ostane od nje v času: »Pesem bo jutri krsta / današnjih misli. / Usta so polna pajčevin.«
Pesniški jaz posreduje razkroj v različnih eksistencialnih legah. In kljub morda nekoliko preveč moraliziranja prav del samoukinjanja in samouničenja prinaša tej poeziji najbolj inovativen in pesniško dorečen značaj. Schopenhauerski cinizem je začimba takšne poezije. Ob tem se poizkuša lirski subjekt z mimezis bližati realnosti. A čeprav se zaveda razlike med označencem in označevalcem, med pomenom in besedo, se vendarle ali prav zato »iz ust rojevajo prisluhi in prividi«. Kritična puščica je kdaj uspešno namenjena poeziji, oziroma tistim pesmim, ki se Kusterletovemu pesniku zdijo zgolj del popularne kulture in jih poimenuje z znano miselno zvezo »straniščna poezija«. Znotraj tega gre za nekoliko tradicionalen odnos do mesta, ki je zapisano v slabšalni konotaciji: »Mesto s kovinskimi srci, / mesto prevlečeno z nami, / dviga / pokrov / prsnega koša / in mi vanj / meče / svoje umazano perilo.«
Čeprav bi lahko menili, da so marsikateri verzi usmerjeni v občasno preveč katastrofično misel o propadu vsega in povsod, pa vendarle po drugi strani drži, da gre za »brezkompromisno zbirko specifične poezije, hkrati moderne in kontroverzne v najbolj pozitivnem smislu«, kot piše v eni od spremnih besed pesnik Ivan Dobnik. Nekatere pesmi sodijo delno tudi v sklop eksperimentalne oziroma konkretneje vizualne poezije, kot sta na primer pesmi z naslovom Čipka in Anatomsko gledališče. Prva se tematsko naslanja na odnos do drugega, »nje«, ki lirskemu subjektu pomeni »jutranji pramen / večera«, druga se ukvarja s pomembnostjo pesnikov, feminizmom in z razmišljanjem o človekovem dostojanstvu ter pomanjkanju moškosti ali, bolje rečeno, ohranjanju njegove moralne drže. Posamezni prizori v kar precej pesmih mejijo na grotesknost, drugi se nanašajo na to, kako biti z drugim, spet tretji so namenjeni izginjajočemu »Jazu« v miselno izpraznjenem svetu. Tej tujosti in odtujenosti so razdeljene vloge življenja, smrti in ljubezni, kot v gledališču, na odru sveta, torej v konceptualno metaforičnem pesniškem izrazu. Zanimiva je uporaba ironije, ob kdaj nekoliko preveč intenzivnem nanašanju na pogubnost časa in prostora. Katastrofičnost trenutka se sklada z občasnim sarkazmom, a dobro je, da pesmi ne zahajajo v patetičnost. Defetistična drža se vleče skozi večji del te poezije. A čeprav je Kusterletov pesnik ves čas nekoliko siten in nerga nad vsem, kar se plazi po tem svetu, v dehumanizirani družbi najde znotraj razpadanja tudi genezo. Ta pa ni le konstruktivistični »motor v prsih človeka«, temveč je tudi iz slaščice, sicer drugega, ki pa vendarle na novo ustvarja življenje: »Iz naju bodo brali prihodnost. / Nekdo drug bo prevzel / vlogo para iz marcipana.« Vse v sodobnem besedišču, na poti k samemu sebi, na meji možnega: »zanimivo, posebno, drugačno«, kot piše kritik v prvi uvodni besedi.