Marko Elsner Grošelj: Svet, ki se razprostira pred našimi očmi

Henry David Thoreau, WALDEN: Življenje v gozdu
(Založba Sanje, Ljubljana 2016)

Knjiga z naslovom Walden: Življenje v gozdu, ameriškega filozofa, zgodovinarja, pisatelja in pesnika Henryja Davida Thoreauja, je lahko navdih za vsakogar, ki želi meje svojega notranjega kraljestva pomakniti še za nekaj razsežnosti naprej, za vsakogar, ki se želi približati naravi s spoštovanjem, kritično oceniti obstoječe stanje sveta in na novo razmisliti o lastnem prebivanju na zemlji.
Leta 1845 se je Thoreau odpravil k Waldenskemu jezeru blizu Bostona in si tam postavil skromno kočo, zatočišče in izhodišče za njegove raziskave, ki mu je nudilo vse, kar je potreboval za dveletno bivanje sredi divjine.
Takole zapiše pisatelj: »... ne mislim pisati ode potrtosti, temveč se bahati tako živahno kot petelin navsezgodaj na svoji gredi, pa četudi le zato, da prebudim svoje sosede. ... Ko sem se komaj naselil v gozdu, se pravi, ko sem začel tam preživljati tako dneve in noči ... moja hiša še ni bila pripravljena za zimo, temveč je le ščitila pred dežjem, ni bila ometana in ni imela dimnika, stene so bile iz surovih desk, na katerih je vreme pustilo svoje odtise ...«
Življenje v gozdu ni lahko, odpovedati se je treba marsikateri lagodnosti, navidezni prednosti, ki jo prinaša skupnost, veljaš za čudaka, samotneža, posebneža. Prav zaradi eksperimenta, za katerega se je odločil, pa je Thoreauju uspelo avtentično pričevanje, zapis neposrednih in zelo konkretnih izkušenj, ki jih prinaša samota in soočenje z naravo v njenih neštetih obrazih, prinašajočih nepotvorjeno lepoto, spoznanje, da korist, ki jo išče človek v njej, tu nima nobene vrednosti. Vsak trenutek je podrejen skupnemu cilju, ki se nenehno obnavlja, samega sebe plemeniti in se venomer čudi. »Živeti je tako dragoceno«, vzklikne Thoreau in to predano veselje do življenja, do vsega majhnega in velikega, do vsakega bitja, ki ga opazuje, z njim deli prostor, širjave in zrak jezera, ta radost je prisotna skozi vso knjigo s takšno sugestivno močjo, da bralca ne izpusti, dokler knjiga ni prebrana. In ko si malo oddahnemo od vseh teh čudes, ki nam jih kaže pisatelj, se ponovno vrnemo k posameznim delom in jih beremo znova.
V knjigi Walden, Življenje v gozdu je vse, kar potrebujemo, dovolj bi bilo, da bi knjigo prebrali s spoštovanjem, ji namenili svoj najboljši čas, ker je izredno delo, enkratno v svojem ostrem opazovanju, neverjetno duhovno in stvarno potovanje nepokvarjene pameti, ki se hkrati zaveda, kaj prinaša sodobna družba, predvsem pa koristoljubje, lov za zaslužkom, sami naravi in tako tudi človeku in skupnosti, v kateri živi in sprejema njene zakone, pravila igre.
Thoreau se je vsemu temu ne samo odpovedal, ampak s preprostim umevanjem, z logičnostjo, ki nikoli ne pozabi na prostor okrog sebe, pokaže na nepravilnosti, izobličenost takoimenovane civilizacije, vdor tehnologije in industrije v naravno okolje in siromašenje le tega, posledica vsega pa je, da je človek izgubil mero, da ga je prevzel pohlep, ki ga bo moral v celoti plačati sam.
Kako znano zveni, ko pisatelj zapiše: »Ljudje so tam, kjer so, ker jim manjka pobude in zaupanja, zato kupujejo in prodajajo ter živijo kot tlačani.« Za večje materialno bogastvo je treba več delati in to se ponavlja v neskončnost, v izčrpanost, nezadovoljnost, nesrečo posameznika, ki je ujet v ritem menjave, v neprestanem naprezanju, da bi imel več, da bi bil pomembnejši, da bi bil njegov prestiž sijajnejši, izgublja pa vse, kar je najbolj dragocenega, samega sebe kot bitja duhovnih vrlin.
Takole zapiše: »Nihče ni sledil svojemu duhu, dokler ga je zavajal ... Če sta dan in noč takšna, da ju pozdravljamo z veseljem, in življenje oddaja vonj cvetja in sladko dišečih zelišč, če je gibkejše, bolj bleščeče in nesmrtno – potem vam je uspelo. Vsa narava je vaše voščilo, in že imate razlog, da se blagoslovite. Največje pridobitve in vrednote so najdlje od tega, da bi bile cenjene.«
Knjige se ne da brati na delovnem mestu ali raztreseno v hitečem, nemirnem svetu. Primerna je samo v zbranosti in pozornosti, ker ponuja veliko več, kot kratkočasni roman: ponuja vsa čutila, ponuja samoto, soočenje s samim seboj, ponuja zvoke narave, barve, razmislek, kako pravzaprav živimo, aktualna je v vseh časih, nemara danes še bolj, kot takrat, ko je nastala in je bil Thoreau eden prvih pionirjev drugačnega pogleda in sobivanja z naravo, svet pa se je pripravljal na vstop industrijske revolucije, ki je vse to pristno človekovo prizadevanje pometla pod preprogo, izpod katere pa danes vstajajo žareči problemi, ki jih bomo morali rešiti, predvsem pa to, iz česar smo nastali in kamor se vračamo, Naravo samo.
Knjiga Walden, Življenje v gozdu, prinaša aktualno sporočilo vsem, ki se jim bo zdelo vredno razmisliti o vseplanetarni zablodi opustošenja narave.
Thoreaujev prijatelj in pesnik William Channing je napisal pesem:
»Pridite, ki vas ljubezen prežema,
in vi, od sovraštva bolni,
vi, iz golobice svete objema,
in vi, državnih spletk polni,
naj vaše zarotniške sanje
z drevesa krepkih vej utonejo v spanje.«
Nazadnje nam Thoreau razkrije tudi to, da nam pravzaprav ni potrebno daleč: »Nobenega smisla nima potovati okrog sveta, zato da bi prešteli mačke na Zanzibarju. ... Ne, bodite Kolumb povsem novih celin in svetov v sebi, odpirajte nove poti – ne trgovini, ampak misli. Vsak človek je gospodar kraljestva, ob katerem je cesarjev tuzemski imperij le državica, izboklinica, ki jo je za sabo pustil led.«
Kakšno klofuto je prisolil Henry David Thoreau vsem, takrat in danes, ki mislijo, da so gospodarji naših življenj. Le mi smo, vsak človek, vsako živo bitje, mi vsi smo najsvetejša Narava in tega bi se morali zavedati, predno podpisujemo pogodbo z megalomanstvom in ekspanzijo razdiralnih, uničujočih sil kapitala.