Rada imam Slovenijo in to me skrbi. Zato, ker stanje v kulturi ni več zaskrbljujoče. Ni več niti sramotno niti neznosno. Stanja ni več. Razmere si ne zaslužijo, da bi jim lahko rekli stanje. Namesto njega je nastala kulturna luknja, ki jo polni vedno več prekariata iz vrst kulturnih delavcev. In ko se vživljam v dogajanje, kjer je prisotnega tudi vse več diskurza, ki se odmika od pojma kulturnosti, in vedno več medsebojnih kritiških obračunavanj in drobljenja izrečenega na interpretativna seciranja, kdo ima prav in kdo narobe, kdo sodi v kateri kulturni predal in kaj to predispozicionira, pomislim na troje. Prvič: zakaj bi si kot ustvarjalci sploh želeli ugoditi vsem? Drugič: če kulturnik ne zna uporabljati kulturnosti kot svojega orožja – ali sploh ve, s čim upravlja? In tretjič: Se naš pojem kulturnega in kulturnosti nevarno posodablja?
V umetnosti ni epiloga. V umetnosti je bistveno, da nas »nadleguje«, medtem ko znanost služi pomiritvi. Zakaj bi torej sploh želeli ugoditi večini, ko je naloga umetnosti, da nas spravlja iz cone ugodja. In če kulturnik v svoji jezi, nestrinjanju, nasprotovanju ne zna biti hkrati bojevit in kulturen, se očitno še ni naučil uporabljati svojega orožja. Ustvarjalec bo vedno pomagal družbi preizpraševati njene smisle. Ne gre za osamelo dejanje; umetnost je v končni instanci namenjena ljudem, ne glede na to, kakšni so »kazalniki uporabe«. Umetnost nas brani pred družbeno in mišljenjsko delikventnostjo, pred nevarnimi posledicami tržnega sistema, individualno hladnostjo, brezbrižnostjo in tekmovalnostjo. A ko postane tudi sama takšna, pred čim nas sploh še brani? Ali bolje: komu ali čemu služi?
Ne morem si pomagati, da ne bi bila zaljubljena v vsakega pesnika in vsako pesnico posebej, in to v prostoru, kjer je najlaže reči, da ni nič novega. Rada gorim z jezikom. Zato sem umetnika vedno razumela kot nekoga, ki se srečuje izključno s sabo in ne s kritiko, zaradi česar ga naj ne bi bilo nikoli strah. To je njegova pogodba, ki jo je podpisal s svojim poklicem in poklicanostjo. Vsaka kritika je škatla, v katero skušamo stlačiti nekoga, in ko se med sabo gledamo, se interpretiramo iz oči te škatle, od kod nekdo prihaja in kam sodi. Če kritika našega dela ni pobožala, nič hudega, sami si moramo biti sposobni dati veliko več – klofuto. A s tem, ko se vsakič znova zaljubljamo vase, zapravljamo dragoceni čas za zaljubljenost do umetnosti same; da bi prodirali v pore slehernega ustvarjalca, vrhunskega, perspektivnega, mladega, starega, marginalnega, narcističnega, ponižnega ... Ko s svojo umetnostjo kalkuliramo, kam nas bo ponesla in kako, nas verjetno ravno zato ne more popeljati v nepredvidene kraje. Kalkulirajoča umetnost potrebuje veliko prijateljev, umetnost pa samo sebe. Pomanjkanje nepredvidljivosti pomeni, da se upogibamo pod tržnostjo. Ne presenečamo, ne iritiramo – uporabljamo šablone. Vemo, kaj zahteva, in ker druge možnosti ne vidimo, jo sprejemamo.
Menim, da smo na stopnji, ko je avtorsko delo postalo pomembnejše od avtorja do te mere, da si je ta privoščil potisniti ob rob svojo etično držo in moralo. »Družba, ki lajka lajke« ne prispeva kaj dosti k resničnemu razvoju svobode, prej hranjenju udobja s potrjevanjem lastne ozkogledosti, podpihovanja in dokazovanja. So svetle izjeme posameznikov, ki se zavedajo revolucionarnosti in odgovornosti sleherne besede, ki nosi v sebi družbeno, bralčevo, avtorjevo, založnikovo »vrednost« in s tem družbeni namig o nečem skritem, a navzočem. A če se umetnik upogiba, da bi hitreje in laže prišel na cilj, je to mogoče le s pragmatičnostjo in političnimi strategijami. Umetnik ponotranji koncept hitrosti, nenehnih sprememb, prične bíti tekmo s sistemom na enak način, kot deluje sistem, proti kateremu se bojuje. In s tem postane »kulturiziran«. A ne v umetnika, ampak umetnikalista, v narcistično idejo umetnika, v svoj približek. Zaradi česar ostaja, kljub morebitnim uspehom – nesrečen.
In če se na ta način posodablja, se sprašujem, kaj se dogaja z njegovim trpljenjem oziroma z njegovo »mamljivo« podobo večnega nesrečnika, hlapca, ki mu sreča obrača hrbet. V današnjem času, ko je vzdušje v družbi povsem neprimerljivo s tistim s konca 80. ali 90. let in po osamosvojitvi, so postopoma prišli na plan mnogi diskurzi in problemi literarnega zavzemanja, gospodarska kriza, socialne razlike, korupcija v politiki in družbi na splošno, breme lastne preteklosti, svetovne napovedi vojn, katastrof, epidemij, množične migracije posameznikov in etničnih skupin ipd. Državna emancipacija je pojem svobode pomaknila v zasebne sfere, kar je razvidno tudi med literarnimi ustvarjalci, ki so sprva še optimistično zrli v prihodnost. Vladajoča politika bi zato morala na področju razdeljevanja sredstev ustvariti odnos sodelovanja in spodbujanja inovativnosti, ki bi prinesla pozitivno spremembo in preprečila neproduktivne družbene konfrontacije. Sporov, nestrinjanj med posameznimi kulturniki, organizacijami in vladajočo politiko, ki so se nanašali na financiranje ali mehanizme delovanja kulturnih akterjev ter opozarjanj na pravičnost v sistemu socialne družbe ali kulturne politike, je bilo v zadnjih dveh desetletjih v medijih veliko. Vse to dogajanje je kulturnika v primerjavi s prejšnjimi družbenopolitičnimi razmerami prestavilo v povsem nove okoliščine. In če je en sovražnik oblast, je drugi tržni sitem, ki pri promociji branja med drugim vztraja z metodami recenzij, za katere so študije pokazale, da nimajo bistvenega vpliva na nakup knjige in branje. Med drugim se je izkazalo, da tudi publika želi jezditi na konju dogodivščine, ki presega »tradicionalno ponujeno« – uporabniki bi radi več in drugače. Tudi publika potrebuje klofuto. Populariziranje literature je dobrodošlo, a na način, ki omogoča ohranjanje njene lepote in kakovosti.
Ustvarjam v sobi, kjer je ogromno knjig. Velikokrat me njihova prisotnost moti. Nešteto imen, filozofov, pesnikov, teorij, življenj …, zaradi česar jih včasih prekrijem z rjuhami. Kot da bi mi to pomagalo, da me ne bi nadzorovale pretekle ideje in misli. Zdi se mi, da na ta način pokrijem zgodovino. Da se ne bi ponovila v moji sobi. Prostor postane prazen. In lahko začnem od začetka.

 

Uvodnik, Poetikon 71-72