(Poetikon 63-64, Uvodnik)

Prvi literarni večer sem doživel v gimnaziji: Dane Zajc in Janez Škof. Jasno, da ni šlo zgolj za branje in interpretacijo, ampak tudi petje, igralsko nadgradnjo, mistično ozračje, enigmatične poglede med pesnikom in igralcem. Kakšna eksplozija se je takrat zgodila v meni! Občutil sem vzhičenost, grozo, vmes sem se celo smejal, čutil mravljince po tilniku ... Tisti Danetov glas ...

»Za vse boš plačal,« je rekel.

Pa: »Veliki črni bik ... /.../ O, Magdalena! /.../ Teči, teči ...«

In pri tem gledal zamaknjen nekam v daljavo ...

Nekaj let kasneje, v mojih študentskih časih, sem enak dogodek gledal in poslušal še enkrat, tokrat seveda z drugimi očmi, izkušnjami in pričakovanji. Dane je bil videti utrujen, pozabljal je posamezne verze, pozabljal je celo, kdaj je na vrsti. In Škof mu je večkrat prijazno namignil. Namigovali smo mu tudi mi iz publike in s skupinskim recitiranjem zapolnjevali tiste dele pesmi, ki se jih preprosto ni spomnil več. Redko se zgodi, da bi publika recitirala s pesnikom, pa vendar to ni bil edini takšen primer.

Naslednji se je zgodil v času mojih prvih službenih korakov, ko sem šel na literarni večer Toneta Pavčka. Dvorana Narodnega doma na Ptuju je bila polna, karizmatični Tone pa je že uvodoma zažarel po prostoru. Preprosto imel je tisto nekaj več. Njegov način recitiranja je bil izveden s posebnim zanosom, z vitalizmom in globino. Verjeli smo mu in verjeli smo njegovim verzom! In mnogi so, ko jih je k temu povabil, recitirali tiste njegove slavne in tolikokrat slišane: »Ko hodiš, ... /.../ Na svetu si ...«

Posebna bralna čarovnija je bila tudi, kadar sem imel možnost prisluhniti Tomažu Šalamunu. Iz njega so, kakor v njegovih pesmih na papirju, besede dobesedno bruhale, včasih drsele s tolikšno hitrostjo, da se mi je pričelo kar vrteti. A nismo se ga mogli naposlušati – vse te njegove besedne igre, asociacije, nenavadne besedne zveze, ki so se na koncu zmeraj sestavile v nekaj, kar je zatipalo globoko pod kožo.

S temi uvodnimi vrsticami želim poudariti, da so literarni večeri zelo pomemben del pesniške scene. Pesnik gre pred publiko, se z njo druži, ji bere.

Se pa zadnje čase v mnogih kulturnih krogih rado sliši, da so literarni večeri marsikje ogrožena vrsta, nekaj, kar se preprosto ne izplača več, saj je publike le za nameček, pa še to so običajno avtorjevi sorodniki, znanci, prijatelji ... Nazadnje je organizator zmeraj v minusu; pa ne ker bi pesnik dobil kakšen visok honorar za svoj nastop, če ga sploh dobi, pač pa nastanejo stroški na ravni osebja, elektrike, prostora in še česa.

Ob tem se torej nujno postavi vprašanje, kakšen naj bi bil literarni večer, ki bi bil odlično obiskan, takšen, da bi se »izplačal«. Ker sem jih veliko doživel, menim, da ni posebne formule. Znano ime tudi ni zmeraj magnet za poslušalce, četudi so literarni večeri starejših pesnikov, takih, ki so že del šolskega kanona in jih ljudje posledično nekoliko bolje poznajo, običajno bolje obiskani. Nastopi mladih (manj uveljavljenih ali neuveljavljenih) pesnikov pa so po drugi strani včasih bolj privlačni s svojimi eksperimentalnimi vložki, mladostniškim nabojem; a prav ta želja po nekem pretiranem pre- in na-boju pogosto tudi odbije.

Težko je torej reči, kaj je tisti pravo … Minimalizem, ki vsebuje zgolj branje? Branje s pogovorom? Branje z glasbo? Branje z branjem drugih, morda igralcev? Videoinštalacije? Prostorske inštalacije? Druženje poezije in vina? Poezije in hrane? Poezije in piva? …

Sam sem se z literarnimi večeri srečeval najprej kot gledalec/poslušalec, zatem kot moderator in voditelj pogovorov s pesniki, za mano pa je tudi kopica samostojnih literarnih večerov vseh vrst in oblik. Tudi s tega, zadnjega zornega kota težko rečem, kaj je bila formula za uspešen večer, zakaj so bili nekateri od njih odlično obiskani, zakaj so bili drugi slabo. Sem pa zmeraj vesel, kadar uspem prepričati koga, ki ima do tovrstnih prireditev nekakšen odpor, da pride. In kako potem ta oseba ponavadi navdušeno doživlja vse skupaj in se čudi, da je to prav prijeten dogodek. Kot da bi bil literarni večer nekaj mističnega in nedostopnega za »običajne« ljudi!

Vzrokov za takšno stanje je več. Prvi nastane iz zanimivega paradoksa, ki se najprej pojavi že na ravni besedil. Kot selektor in mentor mnogih pesniških dogodkov lahko kar zagotovo rečem, da je Slovencev, ki pesnijo, zares veliko, malo pa jih je med njimi, ki berejo pesmi drugih ali poezijo v širšem smislu. Podobno je tudi v kontekstu literarnih večerov. Bere se rado, posluša in podpira pesniške kolege pa precej manj. Še zlasti med ljubiteljskimi pesniki prevladuje taka logika, zato bi jo bilo najprej pomembno razbiti in se več družiti, obiskovati literarne večere drug drugega, polemizirati o njih in diskutirati o poeziji.

In če bi se pesniki, ki nas sicer ustvarjalna narava sili tudi k določeni meri individualizma, več družili, obiskovali literarne večere drug drugega itd., bi lahko vsak s svojimi močmi prispevali tudi k boljši promociji dogodka in oblikovanju večje baze tistih ljudi, ki bi morda prišli na literarni večer.

Naj bo torej ta uvodnik apel, da se pesniki več družimo, ne le na papirju, ampak tudi takole, v živo! In vsi skupaj se potrudimo poiskati pot do obiskovalcev literarnih večerov. Zanimanja je dovolj, zdaj je na nas, da jih zvlečemo s kavčev na literarne večere, od tam pa spet nazaj k poeziji …