Andrij Ljubka
Andrij Ljubka je ukrajinski pesnik, pisatelj in esejist, ki se je po naključju rodil v Rigi leta 1987. Zase pravi, da je ribič, grešnik in balkanist. Diplomiral je na vojaški visoki šoli v Mukačevem, iz ukrajinske filologije na Univerzi v Užgorodu ter iz balkanskih študij na Univerzi v Varšavi. Je avtor treh pesniških zbirk, zbirke kratkih zgodb, romana in knjige esejev. Leta 2007 je prejel nagrado Debut, leta 2011 pa nagrado Kyev Laurels. Je tudi prevajalec iz poljščine, hrvaščine, srbščine in angleščine ter kurator dveh mednarodnih pesniških festivalov. Živi po vsej srednji Evropi, vendar svoje naprave najpogosteje polni in perilo opere v Užgorodu. Zaradi narave svojega poklica je prepotoval trideset in več dežel. Leta 2017 je bil prejemnik pisateljske štipendije SEP za načrt daljšega eseja o mejah, ki ga je obarval tudi obisk pisateljske rezidence v Ljubljani.
Foto: arhiv avtorja
Kako pišem?
Pišem v cirilici, z desno
roko, po drugi uri ponoči, v beležnici
na strani z zapisom »18. avgust 2011«,
zato bi moral pesem tako tudi poimenovati,
vendar je ne, ker hočem pisati o tebi,
čeprav pišem v cirilici, to pa pomeni,
da največ sporočam o Igorju in Svjatoslavu,
Nestorju, Pamvu, Grigoriju in tako dalje,
toda kaj pomeni »tako dalje«? Pišem o Tarasu,
Lublinski zvezi, boju za vero,
o izdaji vere kot boju, o Kvitku,
cerkvi in Bolgariji (a saj ste že uganili),
pišem o Pavičevi napaki (kajti Ciril in Metod
sta izumila glagolico), sodobne Srbije naj niti
ne omenjam (izdajalci!), ne pišem o viskiju,
ker pišem o »sivuhi«, kakopak, saj uporabljam cirilico,
čeprav me ne razume večji del sveta.
Odkrito rečeno, bi ti bolje pristajala latinica,
vendar oprosti, tako se je sestavilo, nikakor ne morem pomagati:
pisati moram o Anne v Franciji, Bogdanu, Ivanu,
tudi Samijlo potuje z njimi, kajti Bog nas je kaznoval trikrat:
z vzhodom, vlado in abecedo.
Pišem v cirilici: to je moj izvirni greh,
oprostite.
Prevedla
Andreja Kalc
