Ivan Črnič

Ivan Črnič, rojen leta 1960 v Ljubljani, pesnik in pisatelj. Pesniške zbirke: Tihota brezdanjosti (1985), Prisotnost blaznosti (1987), Balzamiranje trupla (1989), Skarabejeva dušica (1990), Prvi angel (1991), Posvečujoči žarek (1995), Salamander porogljivec (1998), Absolutizem samoveličanja (2002), Okus slave (2004). Črna komedija: Zdaj veš, kako je, če te kača piči (2002). Zmajev šah (2004), Lovci Šivovega poljuba (roman; 2008). Izbor poezije Ozloglašeno slavje (2012). Kabalistično delo: Zlati zmaj (2012). Zgoščenka z avtorsko glasbo: Pred očmi Dijane (2007). Živi v Ljubljani.

    

 

(Foto: Murr)  


Visoki val

Ko pa konja jezdil sem,
konja belega, silno zver,
ko sem ga jezdil skoz blaženo noč,
je luna želatinasta
osvetljevala pot med zvezdami;
o daj, konjič, med zvezdami
razpeni se, rezgeči,
aj, aj, aj,
ti moje samote fantastična os,
energija v sebi ohranjena,
po življenju mi ne strezi!

Moje oči bile so polnost
mojega srca razvnetega,
moja ušesa krila vetra;
nihčè ne bo govoril mi,
naj ne jezdim po žarkih lune,
ki laja kot psica,
reží na svet z zobmi rumenimi,
z velikimi čekani,
furijasta,
besna.

Odspodaj pa so bevskali šakali,
od gobcev jim je slina tekla,
njih oči, rumena zloba,
viharna noč ščeneta ta nesrečna je izlegla:
»Kaj boš ti, o kaj boš ti,
ti, ki sploh nič nisi,
kaj v nič se boš zaganjal,
že en močnejši prdec bi
obličje ti zmaličil,
raztreščil te v prafaktorje,
potem pa, oh, potem
bi kaj,
bi govnarije sanjal?!«

(...)

 

Poetikon 61-62, 2015