Jernej Kusterle: Dve leti je moja senca deževala v jezik

Uroš Zupan: Avtomobilski bluz 

(Cankarjeva založba, Ljubljana 2016)

Naslov pesniške zbirke Avtomobilski bluz lahko razumemo skozi prizmo polisemičnosti, kjer najbolj izstopata dve interpretacijski razčlembi. Prva povezuje nostalgijo s preteklostjo, druga pa poezijo s glasbo, pri čemer imajo pomembno vlogo avtomobili (kot nostalgični predmeti iz mladosti in kot razglašeni instrumenti (brnenje motorja, pokanje izpušne cevi, metronomska vloga smernega kazalca, škripanje zavor, cviljenje gum na asfaltu idr.), katerih zvok spominja na otožno blues glasbo temnopoltih ameriških sužnjev). Pri tem gre že v samem naslovu za napoved prepletanja urbane poezije z elementi podeželja/narave.

Zbirka nosi naslov prve pesmi, ki sledi trem citatom in vsebuje pripis »Hvala, Robert Bly!« (7). Bralcu, ki je navajen, da rime spremljajo klasične pesemske oblike, svobodni verz pa le, ko motivno-tematski okvir ironizirajo, je njihova pojavitev nekoliko neobičajna. Namreč prva in zadnja pesem naj bi bili najbolj atraktivni, saj ljudje, ki knjige ne poznajo, pred odločitvijo za branje pogosto pogledajo začetek in konec knjige, vmesno vsebino pa preprosto prelistajo. Zato se zdi Zupanova odločitev, da pesem z rimami in zamenjanim besednim vrstnim redom uvrsti na začetek zbirke, pogumna in hkrati tvegana. Vendar samo do trenutka, ko si v spomin prikličemo naslov pesmi oziroma pesniške zbirke. Aluzija na blues glasbo lepo poveže pesem v nadtekstovno zvočnost, kar je bila morebiti tudi avtorjeva namera.

Struktura pesniške zbirke je dvodelna zgolj na videz. Sredinski rez, ki ga predstavlja literarni esej z naslovom Ars poetica (Iz zgodovine ranljivosti), deli zbirko na z devetnajstimi pesmimi zgrajen prvi del in z enajstimi pesmimi sestavljen drugi del, vendar motivno-tematski okvir ostaja skozi celotno zbirko enak. Moje mnenje je, da ravno prozno besedilo ruši koherenco in zavira tok branja, saj sem kot bralec dobil občutek, da ne sodi na to mesto. Namreč kaj se zgodi? Ko se bralec ravno navadi na verzno shemo, se mu ob literarnem eseju postavljena bralna struktura zruši. Zopet se začne postopek prilagajanja in navajanja na novo obliko zapisa ter novo vrsto branja. In ko se bralec privadi na novo bralno strukturo, jo avtor ponovno zruši z drugim pesemskim ciklom. Ali je bil avtorjev namen ustvariti tujost, ki bo bralca vzpodbudila k aktivnemu razreševanju neznanega, s čimer bo ostal dejaven tudi po določenem času, ali pa je šlo zgolj s stališča bralca za nepremišljeno dejanje, ki pri bralcu lahko povzroči odtujitveni efekt, kar pomeni, da se diskurz med avtorjem, besedilom in bralcem prekine. Ne glede na »pravilni« odgovor, se mi zdi poskus razbitja verzne forme nepotreben in morda celo malenkost škodljiv.
Kot sem omenil na začetku, že naslov zbirke Avtomobilski bluz odpira vsaj dve razlagalni možnosti. Prva poveže nostalgijo s preteklostjo (»Včasih se ti odpirajo vrata in čutiš, / kako si povezan s preteklostjo, / in se vračaš. To so dnevi za spomine / in odhode.« (Še en svet; 33)), ki se pri Zupanu kaže v več pesmih, med katerimi so na primer: Resničnost postaja nevidna, Edini preživeli človek na tem svetu, Vožnja, Atlantida, Še en svet idr. Med vsemi aluzijami na otroštvo in mladost verjetno najbolj izstopata primera, kjer lirski subjekt opisuje nekdanje domovanje; ravno (topel) dom je tisti, ki poleg družine omogoča brezskrbno otroštvo. Tako Zupan zapiše: »Hiša, v kateri je od mene odstopilo / otroštvo, se spreminja v neskončen hotel. / Gostje so že zdavnaj odšli, a na vratih / še vedno visijo napisi – NE MOTI.« (Resničnost postaja nevidna; 9) in pa »Na stopnišču srečujem neznance / in pred vrati stanovanja, kjer smo nekoč / stanovali, vidim, da to ni naše stanovanje, / da sta se oče in mati odselila« (Atlantida; 27). Vendar ne le dom, nostalgijo lirskemu subjektu vzbujajo tudi brezskrbno otroštvo (»Bilo je poletje […] Vsi razen mene so imeli otroške obraze / in otroška oblačila in njihovi starši so bili živi / in so jih po imenih klicali k večerji / in jih opominjali, da so živi in da se / morajo, ko se stemni, otroci vrniti domov.« (Atlantida; 27–28)), pridobivanje življenjskih izkušenj (»Neprestano sanjam staro stolpnico. / vstopam in odklepam poštni nabiralnik. / V njem najdem smeti in neporavnane račune; / izdaje in zatajene ljubezni – pomembne / pošiljke, ki bi jih moral dobiti že pred / desetletji in nikoli niso našle naslovnika.« (Atlantida; 27)) ter starši (»Včasih je on mene vozil na kraje, / kamor nisem mogel priti z avtobusom in vlakom. / Danes sem za volanom jaz in oče sedi / zraven.« (Vožnja; 25)
Druga interpretacija naslova zbirke se kaže v povezavi poezija : glasba. Zupan v pesmi z naslovom Čarobna dolina zapiše: »Nobene slave ni bilo in vsi napori so bili obsojeni / na propad, na zlaganje kitic čričkom, / skritim v visoki travi, in delavcem, / ki so vsako jutro v kolonah vstopali / skozi temna vrata temnih tovarn.« (80). Če neizrečeno (naslovni pridevnik »avtomobilski«) povežemo z industrializacijo, katere produkt so posredno tudi avtomobili, ki jim »kot sirene spet pojejo motorji« (Avtomobilski bluz; 7), opazimo močno povezavo med temnopoltimi ameriškimi sužnji, ki so si prisilno delo na plantažah in drugje krajšali s petjem (pogosto je šlo za blues glasbo), in tovarniškimi delavci.
Da pa obe interpretacijski možnosti prehajata ena v drugo, dokazujejo verzi iz pesmi Jasno in preprosto: »Dež pada. Raskav ženski glas z gramofona prepeva: / I am standing by the window looking at the rain outside – / in spomini se luščijo kakor dotrajan omet s starih fasad, / padajo skupaj z dežjem« (77), kjer se nostalgija združi tako z glasbo kot s poezijo (glagol »prepevati« poveže zapisano besedo z njeno sekundarno uresničitvijo v zvoku) ter Še en svet: »Toda glasba potihne, / knjiga se zapre in znajdeš se na // mostu, ki povezuje preteklost s / prihodnostjo, in gledaš v globino / in veš, da telo ni leteči stroj in da so / skrite pasti povsod, tudi v glasbi, tudi v poletnem večeru, tudi v poeziji« (Še en svet; 33).
Da sta za obstoj enako pomembni tako svetloba kot tema, lahko beremo že v predkrščanskih tekstih, v Svetem pismu, pri religioznem pesniku Emanuelu Kolmanu (V svetlobah in sencah, 1939) ter nenazadnje pri Urošu Zupanu, »Svet s svojimi izgubami je Akademija črne svetlobe. / Zase bleščeča.« (Ure; 71), ki razmerje med svetlobo in temo postavi v odvisnost od perspektive gledanja. Kar je za nekoga pozitivno, je lahko za drugega negativno – in obratno. Vendar pa se »Raj in padec […] včasih znajdeta v ravnovesju.« (Igranje Boga; 39). »Oblaki odvzemajo in vračajo svetlobo, / in obraz (tisto, kar je pod njim) / se spusti do tal, / da bi se glasba s praznovanja / v podzemlju laže prelila v telo.« (Nepojasnjena ljubezen; 37)
Včasih se zgodi, da človek kje naleti na verz, za katerega mu je žal, da ga ni napisal sam (tudi Zupan naslovi eno izmed pesmi Pesem, katere avtor bi rad bil). V mojem primeru se je to zgodilo z verzom, ki sem si ga »izposodil« za naslov tokratne recenzije, »Dve leti je moja senca deževala v jezik« (Igranje boga; 39). Že beseda »senca« ima več pomenov, kot so na primer: 1. nekaj, kar nekomu ali nečemu sledi; 2. nekaj, kar je brez obraza, je neznano; 3. nekaj, kar je skrivnostno; 4. nekaj, kar je grozljivo; 5. nekaj, kar nima sebi lastne oblike in je zato manj vredno; 6. nekaj, kar obstaja zaradi nečesa/nekoga drugega; 7. nekaj, kar je neotipljivo in zato nepremagljivo. Tudi glagol »deževati« ima dvojni pomen. Po eni strani dež pomeni nadlogo (ljudje ne želimo biti mokri, zato moramo nositi dežnike, obilno deževje pa pogosto povzroči poplave, ki nemalokrat s seboj prinesejo tudi smrt), po drugi strani pa rešitev (na primer v sušnih obdobjih, ko ravno zaradi dežja, ki vzpodbudi rast rastlin in omogoči pitno vodo, življenje lahko teče dalje). Torej senca, ki kot lastnina (svojilni pridevnik »moja«) lirskega subjekta hrani v sebi ambivalenco pozitivnega in negativnega, dihotomično prehaja v jezik, ki je zopet večpomenski samostalnik, saj lahko predstavlja (človeški) organ ali pa sistem znakov in glasov, s katerim se ljudje sporazumevamo. En sam verz, ki odpira tako obsežno pomensko mrežo, ne more biti zgolj naključje, temveč kaže na odličnega pesnika z lucidno pesniško močjo.